P. Damjan Ristić, teolog in predavatelj, je za spletno Družino spregovoril o povezavah med starimi poganskimi verovanji, ki se v strahu pred smrtjo kažejo v noči čarovnic. Ker katoličani verujemo v nebesa, ni nobenega razloga, da bi rezljali buče - raje se zberimo okrog mize, zmolimo in se spominjajmo naših pokojnih, vabi p. Damjan.  

Kako sta povezana 31. oktober in praznik vseh svetih?

Praznik vseh svetih izvira iz spominov določene skupnosti v prvih stoletjih Cerkve na mučence. Bolj poenoten praznik je postal, ko je vse več cerkvenih skupnosti začelo praznovati spomin na mučence okrog velike noči in prav posebej na nedeljo po binkoštih. Pravoslavne cerkve se še danes spominjajo vseh svetih prav na ta dan. V Rimskokatoliški cerkvi se je praznik prestavil na 1. november.

Takrat so nekristjani praznovali praznik, ki se je imenoval lemuria. Na ta dan so pogani z darovi pomirili hude duhove. 1. november naj bi namesto tega postal krščanski praznik spomina na vse svete. Začel se je z bdenjem 31. oktobra in se nadaljeval vse do drugega novembra, ko so se verniki spominjali vseh vernih rajnih, predvsem svojcev, pa tudi samo mučencev, poznavalcev in devic. Spomin na mrtve se v luči Kristusovega vstajenja preobrazi v spomin na pokojnike, ki so živi v Kristusu.

Zakaj je noč čarovnic prav 31. oktobra?

Noč čarovnic je keltski, druidski praznik, ki je podoben rimski lemuriji. 31. oktober je bil dan, ko so se po keltskem prepričanju v skupnost vrnili duhovi pokojnih, pa tudi hudi duhovi ter čarovnice in kar je še drugih zlobnih bitij. Vse te sile je bilo treba na nek način odbiti, prelisičiti. Da bi se zaščitili pred hudimi duhovi, so se ljudje tudi sami našemili v te like v upanju, da jih ti ne bi prepoznali kot ljudi. Po hišah so nabirali darove in jih nesli iz vasi, jih tam darovali duhovom ter jih tako obdržali zunaj naselja in jih pomirili. Ta praznik se je imenoval Samhain. Kristjani so pozneje tudi ta praznik skušali »pokristjaniti« in namesto imena Samhain se je predvečer 1. novembra, ki je bil druidski dan mrtvih, preimenoval v All Hallows (Vsi sveti) ali krajše in bolj podobno omenu starega praznika, Halloween.

Kdo je torej od koga prevzel kateri praznik, kristjani od poganov ali obratno?

Najzgodnejše korenine krščanskega praznika vseh svetih so torej povsem krščanske in so v nekem smislu v najbolj izvirni obliki ohranjene v Pravoslavni Cerkvi. Praznik vseh svetih ob 1. novembru pa poleg nas praznujeta tudi luteranska in anglikanska Cerkev.

Praznik Halloween ali po slovensko noč čarovnic se je v bolj poganski obliki še naprej obdržala med Irci in drugimi Kelti z otočja. Podobno kot naš pust, ko si tudi marsikdo med nami natakne masko, nabira sladkarije in denar, na koncu pa se udeleži ognjenega žrtvovanja pusta, medtem ko demon, imenovan kurent, preganja zimo. Noč čarovnic je nekaj podobnega, le da je dandanašnji še marsikaj drugega: podobno kot pust ali karneval gre za več milijardno industrijo izdelovanja okraskov, prazničnih sladkarij, proizvodnje filmov na temo noči čarovnic in prireditev, ki jih v bistvu niti ne zanima izvor ne krščanskega ne poganskega praznika. To je preprosto zgolj priložnost za velik zaslužek. Nekaj podobnega je postal sekularizirani božič, ki je odlična priložnost za prodajo sugeriranih artiklov, »brez katerih praznovanje božiča pač ni mogoče!«: to so jelenčki, božiček, snežak Frosty, božična nogavica in podobne stvari.

To je preprosto zgolj priložnost za velik zaslužek.

Jezuit p. Damjan Ristić je rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj imamo ljudje oziroma Slovenci pogansko potrebo do maskiranja, rezanja buč …?

Noč čarovnic je svetovni fenomen, ki ga omogoča zabavna industrija: ta skuša v prvi vrsti prodati svoje artikle in spremeniti vedenje ljudi na tak način, da se temu ne morejo upreti. Ko nekaj počne večina, se ji začne prilagajati tudi manjšina. Dandanes se otroci ne maskirajo samo v duhove in čarovnice, temveč tudi v superjunake iz priljubljenih filmov, s katerimi se istovetijo. Nekaj je torej ostalo od poganske noči čarovnic, prav nič pa ni ostalo v tem od krščanskega obhajanja praznika vseh svetih ali praznika vernih rajnih. Stvari se pač razvijajo naprej, v smer, kjer je večji dobiček.

Ko nekaj počne večina, se ji začne prilagajati tudi manjšina.

Kako so večer pred praznikom vseh svetih preživljali naše prababice in pradedki?

Nekaj poganskih, a pokristjanjenih običajev je po naših deželah še vedno ohranjenih. S posebnimi kruhki so gospodinje obdarile otroke, da bi jih tako zavarovale pred hudimi duhovi. V Avstriji je bila to naloga botrov, ki so svojim krščencem podarili »Allerheiligenstriezl«. Po poganskem verovanju naj bi ta kruh ščitil otroke pred duhovi umrlih, ki se ob dolgih nočeh vračajo na zemljo, po krščanskem pa naj bi ti kolački spodbujali otroke k molitvi za duše, ki jim je treba pomagati, da iz vic pridejo v nebesa.

Kakšen odnos naj katoličani zavzamemo do noči čarovnic?

Če pretehtamo vse, o čemer smo govorili, se mi zdi dokaj samoumevno, da katoličani sami po sebi nimamo nobene potrebe po tem, da bi praznovali noč čarovnic. Prvič gre za tujeroden praznik, ki v bistvu sploh ni praznik. Gre bolj za potrošniški globalni festival, ki zna iz ljudi izvabiti denarce. Gotovo se je zabavno obleči v nekaj ali nekoga drugega, se odeti v nekaj bolj temačnega in na ta način začutiti moč v tem, da nekoga prestrašiš. Po mojem to ni vredno praznovanja, sploh pa ne krščanskega. Imejte me za starokopitnega, a nekaj podobnega menim o vsakem komercialnem prazniku. Če nekdo vse te stvari praznuje, ga ni treba obsojati, dobro pa se je o teh stvareh pogovarjati, morda pride še kdo k pameti, prihrani kakšen novčič za bolj pomembne stvari. Posebej je pomembno, da o teh stvareh govorimo z našimi otroki, ki so sicer pod pritiskom. Kar pa se tiče poganskih verovanj in običajev, je morda skrajni čas, da se bolj pozanimamo, kaj je bistvo in jedro krščanskega praznika vseh svetih in se poslovimo od poganskih strahov, ki nimajo mesta v Kristusu.

Morda je skrajni čas, da se bolj pozanimamo, kaj je jedro krščanskega praznika vseh svetih in se poslovimo od poganskih strahov, ki nimajo mesta v Kristusu.

Omenili ste otroke, ki strašne buče in čarovnice videvajo celo v vrtcih in šolah, v risankah itd. Kako naj starši otrokom pojasnijo noč čarovnic?

Z otroki, če so že dovolj stari, se je dobro pogovarjati o naših sorodnikih, ki jih ni več med nami, in to na krščanski način. Nobenega smisla ni, da bi jih strašili s tem, da prihajajo nazaj iz grobov kot duhovi ali zombiji in da smo jih dolžni miriti s sladkarijami. Tudi pretirano prižiganje sveč po grobovih je vprašljivo. Veliko lepše je, če se na predvečer praznikov vseh svetih in vseh vernih rajnih spominjamo naših prednikov, ki sicer niso več med nami, verujemo pa, da so živi v Kristusu, kjer imamo svoje pravo življenje tudi mi. Obisk groba je lahko pomemben del teh praznikov. Ob tem se soočamo tudi z lastno minljivostjo, obenem pa z upanjem, ki ga tudi sicer praznujemo v naši veri.

Ne pozabimo, da se otroci učijo naprej iz naših dejanj, nato razpoloženj in šele na koncu iz naših naukov.

Ne pozabimo, da se otroci učijo naprej iz naših dejanj, nato razpoloženj in šele na koncu iz naših naukov. Obdržimo pravo lepo razpoloženje in v miru dajmo mesto praznikom, ki so lahko odlična priložnost za srečanje s sorodniki, čas za druženje tudi ob hrani, glasbi in iskreni molitvi. Obdržimo torej trezno glavo ob teh praznikih: ne nasedajmo komercialnim limancam ali pa poganskim običajem, naj nas raje med seboj povezuje vera v smisel življenja vrlin in družine, katere del smo in katere del na poseben način v Kristusu še vedno ostajajo tudi naši predniki.