Če prav razumem, je zanimanje za sanje pravzaprav zrastlo iz zanimanja za Sveto pismo …

Res je. Moj fokus pri študiju Svetega pisma je bila Danielova knjiga, v kateri so tudi Nebukadnezarjeve sanje.

V Stari zavezi imamo na začetku tiste velike sanje – Mojzesove, Jožefove, ki zaznamujejo Božji poseg v osebno doživljanje nekega človeka. Te sanje ne povedo, kaj se bo zgodilo, ampak napovejo možnost, kaj bi se lahko zgodilo. Torej ne gre za onéoirokritike, ki pomeni napovedovanje prihodnosti s pomočjo sanj. V Svetem pismu sanje odpirajo možnosti in Bog jih razodeva kot svoj poseg v zgodovino, prek dogodkov, posameznikov.

V Svetem pismu sanje odpirajo možnosti in Bog jih razodeva kot svoj poseg v zgodovino, prek dogodkov, posameznikov.

Jožefove sanje v Stari zavezi govorijo o Božji previdnosti – Bog vodi dogodke v neko smer, seveda, kolikor ljudje sodelujejo s tem. Starozavezna beseda za sanje je vizija, gre za dnevno ali nočno vizijo, eno si imel ponoči, v eni pa si nekaj zagledal čez dan. A večjo težo imajo nočne vizije. Vizija v Svetem pismu ni zamaknjenje, temveč zgodovinsko-božje dejanje skozi sanje, ki se običajno izrazi v smislu oraklja, ki je božji izrek; ta izraz se uporablja tudi v grščini. Izrek, ki ima potencial. Prerokba pa je nekaj drugega: to se bo zgodilo in pika. V Stari zavezi Bog vedno opozarja: zgodilo se bo to, če … Ne reče pa: to se bo zgodilo.

Že Stara zaveza je zelo kritična do prerokovanj s pomočjo sanj ali do lažnih vizij, npr. Mojzesova knjiga; prerok Jeremija tudi kritizira sanje in preroke, ki si izmišljujejo stvari, fantazirajo; Sirah pravi, da so sanje čisto vraževerje.

Kakšna pa je ločnica med sanjami, ki jih je poslal Bog, in tistimi, ki jih ni poslal Bog – kako razločevati?

To je zelo preprosto. Če se sanje ne uresničijo, so lažne in je preroka treba usmrtiti, tako resno so takrat jemali duhovno manipulacijo. Tako piše v peti Mojzesovi knjigi (5 Mz 18,20). No, danes ne živimo več v Stari zavezi, a zadeva je še vedno zelo resna.

Kako razločevati? Presoditi je treba, ali so sanje skladne s kanoničnim razodetjem in kakšne sadove povzročajo. Merilo je tudi, ali je neko dejanje v skladu z Božjo voljo. Božja volja gotovo ni, da nekoga ubijem, čeprav sanjam o tem. Sanjač je lahko tudi bahač, ima razne vizije, ampak to ni stanje Božjega razodetja, temveč znak narcisizma. V ignacijanski duhovnosti razločujemo tudi, ali sanje vodijo k večji ljubezni, upanju in veri ali k večjemu napuhu, potrtosti, vsemu, kar človeka ruši. Razločevati pa je dobro skupaj z duhovnim spremljevalcem.

Od zapisov v Stari zavezi do danes je znanost že precej napredovala. Kaj dejansko danes o sanjah lahko pove nevrobiologija? Kaj sanje pomenijo v fiziološkem smislu?

Vsa bitja, ki imamo možgane, sanjamo; ne le ljudje, tudi živali, na posnetkih lahko vidimo, kako se v desnem delu možganov sprožajo in delujejo nevroni. A pri ljudeh je to sanjanje še drugačno, ker smo bitja, ki vsemu dajemo pomen, prehajamo iz instinktivnega v zavestno in zavedno.

Ko sanjamo, so možgani najbolj dejavni.

Ko sanjamo, so možgani najbolj dejavni – če jih opazujemo, so čisto osvetljeni. Nekateri deli možganov so sicer manj dejavni, npr. perifrontalni kortekst, torej predel, ki je odgovoren za logično razmišljanje, presojo, cenzuro, zato v sanjah tudi naš jaz, naš zavedni del, ki deluje podnevi, nima toliko moči in je pravzaprav zgolj eden izmed likov v sanjah. Torej, jaz, ego, sem sanje, vse to, kar je v meni, se povezuje in moj zavedni del lovi pomen znotraj tega sanjskega dogajanja, ki je neverjetno. Sanje imajo torej fiziološko funkcijo; nekaj se dogaja z našimi možgani v fazi spanja, a v bistvu o sanjah še marsičesa nismo odkrili ali ne znamo pojasniti.

Ali sanjamo vso noč? Zakaj se nekaterih sanj spomnimo, drugih pa ne?

Spanje je pri vsakem človeku sestavljeno iz dveh N-REM stanj in enega REM stanja. Prva N-REM faza je faza prehoda, takrat so naše misli še malo podobne budnim mislim, zavedanju, malo še slišimo, kaj se dogaja okoli nas, a naš ego že izgublja nadzor. V drugi N-REM fazi, to sta rahel in globok spanec, se sanje pojavljajo redko, ampak se pojavljajo; tudi če se zbudimo med globokim spancem, se kdaj lahko spomnimo sanj, a ker ego takrat ni vklopljen, po navadi zaspimo naprej.

Največ sanj ujamemo iz REM faze. Kratica REM pomeni rapid eye movement (hitro premikanje oči); naše oči pod vekami se takrat zelo hitro premikajo, kar nakazuje neko možgansko dejavnost. Ta faza je v bistvu podoba budnemu stanju, v nas se nekaj dogaja. Ego funkcija (organizacijska funkcija dojemanja) se počasi spet vklaplja in se začne ukvarjati s tem, kaj se dogaja v naših možganih, strelja vsepovsod in želi iz vsega potegniti smisel. Ljudje smo namreč bitja, ki moramo iz vsega potegniti smisel. To je za nas pomembno tudi za preživetje; moramo vedeti, kaj se dogaja z nami in okoli nas. Spalni cikel teh faz se ponovi večkrat v eni noči.

Več teorij je tudi glede tega, kaj je funkcija sanj. Ena recimo pravi, da gre za konsolidacijo spomina, druga pa, da gre za čustveno regulacijo.

Več teorij je tudi glede tega, kaj je funkcija sanj. Ena recimo pravi, da gre za konsolidacijo spomina. Sanje so v tem primeru stranski produkt tega, da možgani med spanjem utrjujejo, kar smo doživeli; torej, nekaj smo doživeli in sanjamo o tem. Druga teorija pravi, da gre za čustveno regulacijo: čustva, ki jih trenutno doživljamo, damo v prostor, ki je simulacijski (sanje niso stvarni prostor, kot je to v času budnosti, temveč so neke vrste simulacija), ki pa je v času sanj za nas stvarni prostor. Znotraj te simulacijske stvarnosti se učimo regulirati svoja čustva, to, kar se z nami trenutno dogaja.

Torej na neki način v sanjah tudi preigravamo svoje odnose z ljudmi iz stvarnega življenja?

Tako je. Ali pa smo doživeli neko travmo, nekaj zoprnega ali imamo kaj težkega pred seboj in potem v sanjah to preigravamo v sebi, kot neko moro, motiv. Pripravljamo se na to, kako se bomo odzivali v budnem stanju. To je eden izmed razlogov, zakaj se s sanjami splača ukvarjati. Ne v smislu onéirokritike, napovedovanja prihodnosti, temveč kot sporočilo za nas. Sanje gotovo imajo neko funkcijo v našem življenju, že zato, ker si jih zapomnimo. Lahko se jih ne bi čisto nič zapomnili.

Sanje so večplastne, odpirajo številne pomene, ki jih v budnem stanju spregledamo ali jih ne maramo videti. Lahko nas potolažijo, spodbudijo za nov korak v življenju; v njih lahko doživimo nekaj, kar nam v realnem življenju manjka, npr. družbo nekega človeka. V sanjah se lahko tudi kaj razplete, lahko se npr. spravimo z nekom, s katerim smo sicer v sporu. V njih se lahko razrešijo stvari, ki se v resnici (še) ne morejo.

Intervju lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (5/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.