Pater Gregory, dobrodošli! Kako vam je za zdaj všeč Slovenija?

V Sloveniji sem vsega skupaj dvaindvajset ur. Sedem od teh sem prespal, preostalih petnajst pa je bilo prijetnih (smeh).

P. Gregory nagovarja udeležence Stične mladih. FOTO: Katoliška mladina/Klemen Hirci

Začniva pri vaši knjigi, ki jo je te dni izdala Družina in jo boste podpisovali tudi na Stični mladih. Kako bi jo predstavili nekomu, ki zanjo še ni slišal in se morda sprašuje, zakaj pisati o grehih govora, o katerih v naših krščanskih skupnostih morda ne govorimo tako pogosto?

Mislim, da izhajam iz lastne izkušnje zavedanja svojih neuspehov, iz zavedanja načinov, kako zapadam v grehe govora. To je lahko razlog za žalost ali malodušje, saj se zaveš, kako zlahka zapadeš v takšne vzorce. Tedaj te lahko zamika misel: »Moja odgovornost je, da se vseh teh stvari znebim.«

Toda tudi če smo zelo uspešni pri prepoznavanju grehov, ki vznikajo, in jih nato izkoreninimo, imamo na koncu – če smo zares uspešno izkoreninili grehe – samo prazno dušo. Ni nujno, da imamo tudi kakšno krepost.

Zato sem hotel v knjigi poudarek prenesti na gojenje kreposti govora, natančneje na oblikovanje drže, v kateri smo pripravljeni izreči dobre besede, ki jih ljudje potrebujejo, kakor beremo v Pismu Efežanom.

Namesto da bi začeli in končali pri izkušnji neuspeha in malodušja, bi torej pri tej izkušnji začeli, potem pa vprašanje preusmerili: prvič, kaj Bog dela v mojem življenju? Drugič, kako lahko o tem pričujem? In tretjič, kako lahko v to pritegnem tudi druge?

Namesto da samo izkoreninjamo slabo, je torej cilj gojiti dobro rast, da bi vrt duše napolnili s stvarmi, ki ga delajo lepega in zaradi katerih je življenje čudovito.

P. Gregory je ameriški dominikanec in teolog. FOTO: Katoliška mladina/Rebeka Hozjan

Kako to storimo v praksi? Kaj sestavlja krepost govora?

V uvodu knjige govorim o namenu govorne zmožnosti, za katerega bi rekel, da je gojenje občestva. V sedmih poglavjih nato govorim o različnih krepostih, ki nam pri tem pomagajo.

Prva je resnicoljubnost, saj z drugim človekom ne moreš biti v občestvu, če to občestvo ne temelji na resnici. Prav resnica nas namreč postavlja v stik z resničnostjo, mi pa si želimo resničnih odnosov, če naj uživamo pristno občestvo.

Če smo zaprti in neranljivi, zamudimo priložnosti za rast v skupnosti.

Naslednja je nekaj, čemur pravim prijaznost oziroma prijateljskost: nekakšna odprtost za drugega človeka, pripravljenost, da ga srečamo, prepoznamo in sprejmemo. Če smo zaprti in neranljivi, zamudimo priložnosti za rast v skupnosti.

Mladi so pozorno prisluhnili ameriškemu teologu. FOTO: Katoliška mladina/Rebeka Hozjan

Od tam preidem k številnim drugim krepostim. Ena, ki je posebej cenjena v Srednji Evropi, je denimo solidarnost. Temelji na misli, da smo narejeni iz iste snovi in poklicani k istemu življenju. Če naj pridemo skupaj, pa moramo to storiti zavestno in namerno.

Lahko nas mikajo grehi, kot so žaljenje, opravljanje, obrekovanje in klevetanje – različne pregrehe govora, ki nas ločujejo in drug drugega trgajo navzdol. Imamo pa tudi možnost, da prepoznamo dobro v drugem človeku, ga poimenujemo, drugega pohvalimo oziroma ga v tem dobrem potrdimo. Tako drug drugega gradimo v našem skupnem prizadevanju.

Imamo možnost, da prepoznamo dobro v drugem človeku, ga poimenujemo, drugega pohvalimo oziroma ga v tem dobrem potrdimo.

Prvo poglavje je torej o govorjenju resnice, drugo o pogovoru oziroma skupnem iskanju, tretje o tem, kako drug drugega gradimo, četrto o popravljanju drug drugega v ljubezni, peto o vnašanju humorja v naš govor, šesto posebej o poučevanju in oznanjevanju, sedmo pa o molitvi – o govorjenju z Bogom.

Pri založbi Družina je izšla knjiga p. Gregoryja. FOTO: Katoliška mladina/Rebeka Hozjan

To se zdi zanimiva tema za duhovno življenje, saj navadno veliko več pozornosti namenjamo grehom v dejanju kot pa v besedah ali mislih ... Zakaj je pomembno tudi to vključiti v spraševanje vesti? In kako resni so pravzaprav lahko grehi govora?

V nekem smislu naš svet najprej dobi obliko v misli, nato se prvič izrazi v besedi, nazadnje pa se udejanji v dejanju. Besede zato na neki način gradijo most oziroma posredujejo med tem, kar mislimo, in tem, kar delamo.

Z besedami se naše misli prvič pojavijo navzven in postanejo konkretnejše, bolj določene in bolj povezane z resničnostjo, za katero gre.

Na koncu si želimo prenove svojega uma in srca. Zanesemo se lahko na Boga, da to stori po svoji milosti, vendar moramo s tem, kar dela, tudi sodelovati. Da bi ta prenova postala resničnejša in konkretnejša, moramo stvari izreči na glas. To potem pomaga oblikovati tudi naše delovanje.

Voditelja podkasta Kefa Peter in Blaž sta v Stični posnela epizodo podkasta Kefa s p. Gregoryjem. FOTO: Katoliška mladina/Neža Bratina

Naše besede pričujejo o tem, kaj Bog dela v našem življenju, obenem pa pomagajo, da to, kar Bog dela v nas, postane konkretnejše. Vplivajo tudi na naše notranje stanje.

Sveti Tomaž na primer govori o ustni molitvi in pravi, da se je moramo posluževati iz treh glavnih razlogov. Prvič, Bog ti je dal glas, zato mu ga moraš vračati. Drugič, koristno je, da dejansko ubesedimo in izgovorimo to, kar doživljamo, saj tako naša izkušnja na neki način preide tudi v naše telesno življenje. Tretjič, to lahko oblikuje tisto, kar mislimo in čutimo, saj lahko naše besede dejansko spremenijo naš odnos do stvari. Lahko se denimo zahvaljuješ za dobre stvari, ki so ti bile dane. Ko to počneš, postaneš dejansko bolj pozoren na dobro, ki si ga prejel. Morda te sicer vleče v negativnost ali v nekoristno kritičnost. Ko pa opažaš: »To je dobro, tisto je dobro in tudi ta druga stvar je dobra,« ti to pomaga, da začneš dobro tudi iskati, saj se navadiš, da ga opažaš in o njem govoriš.