P. dr. Ivan Platovnjak je voditelj skupin za žalujoče in avtor knjige Preobrazba bolečine: skupaj na poti žalovanja o skrbi Cerkve za žalujoče.

Kako ste začutili, da vas Bog kliče k žalujočim, ki so izgubili bližnjega zaradi samomora?

Najprej me je Bog nagovoril po vdovi Miri Dobravec – preko nje sem začel opažati, da so med nami ljudje, ki nosijo težo žalovanja in ovdovelosti in potrebujejo prostor, kjer bodo slišani in razumljeni. Potem mi je bila podarjena knjiga Pot žalovanja (Getting Grief Right), ki me je tako nagovorila, da sem začel s trimesečnim programom za žalujoče. Med udeleženci so bili tudi tisti, ki so izgubili ljubljeno osebo zaradi samomora. Takrat sem se prvič srečal z njihovo neizmerno bolečino. Kasneje pa me je nagovorila želja nekega očeta, ki ni želel biti v skupini z vsemi drugimi žalujočimi, ampak samo s starši, ki so izgubili otroka zaradi samomora. Njegova prošnja me je spodbudila, da sem pripravil poseben program za starše in poseben program za vse druge, ki jih je ta rana zaznamovala.

Kaj pravi nauk Cerkve o samomoru?

Starši in bližnji, ki so izgubili drago osebo zaradi samomora, preživljajo stisko. V njihovih srcih se pojavljajo težka vprašanja: Ali je moj otrok pri Bogu? Ali je pogubljen? V preteklosti je Katoliška Cerkev samomor razumela kot greh zoper Boga, ki je Gospodar življenja in smrti, kot zavrnitev daru življenja in zaupanja v Božjo previdnost, zato je bil najostreje obsojan, storilec izobčen, prikrajšan za krščanski pokop. To je dodatno povečalo bolečino svojcev, ki so v žalovanju ostajali sami, zaznamovani s stigmo. Toda Cerkev je s poslušanjem življenjskih izkušenj postopoma začela globlje razločevati okoliščine. Psihiatrična in psihoterapevtska stroka je pokazala, da je samomor pogosto posledica hudih duševnih stisk, bolezni in bolečin, ki presežejo človekove moči odločanja. Katekizem pravi: »Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.« (KKC 2283) Ta misel predstavlja globok premik – od obsodbe k zaupanju v Božje usmiljenje. Bog ni neusmiljeni sodnik, ki bi iskal priložnost za kazen. On je Oče, ki vidi srce človeka in pozna njegovo bolečino. Kristus, ki je na križu izkusil zapuščenost in trpljenje, stopa v globine tudi teh najtemnejših trenutkov. Nič ni izključeno iz njegovega objema. Zato nihče, ki si je vzel življenje, ni onkraj dosega Božjega usmiljenja. Človek, ki je storil samomor, ni zavržen in ni izgubljen. V rokah Boga je.

Kakšno pomoč v krogu Cerkve lahko najdejo svojci po samomoru bližnje osebe?

Svojci doživijo neizmerno bolečino, ki jo pogosto spremljajo občutki krivde, nemoči in nerazumevanja okolice. Ta rana je dolgotrajna, zato je še posebej pomembno, da v Cerkvi ustvarjamo prostore poslušanja, sočutja in spremljanja. V Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani sta oblikovana dva trimesečna programa: prvi je za žalujoče starše po izgubi otroka zaradi samomora, drugi pa za vse ostale žalujoče po samomoru bližnje osebe. Obsegata šest srečanj po dve uri na štirinajst dni. Skupine so majhne, da ima vsak možnost varno deliti svojo izkušnjo. Za vključitev je potrebno, da je od pogreba minilo vsaj šest mesecev. Udeleženci se zavežejo k redni prisotnosti in spoštovanju zaupanja in zaupnosti. Pred vsakim srečanjem prejmejo vprašanja in navodila, ki jim pomagajo ubesediti lastno izkušnjo, jo predelati in podeliti z drugimi. Izkušnje udeležencev kažejo, da jim tak program pomaga: omogoča jim, da bolečino ubesedijo, da jo v varnem okolju delijo z drugimi, ki jo razumejo, tako se postopoma odpre pot k sprejemanju izgube ter novi povezanosti s pokojnim.