Zapri
Iskanje

»Ne razmišljam veliko o tem, koga pogrešam, ker včasih preveč zaboli.«

Za vas piše:
Marko Mesojedec
Objava: 16. 07. 2022 / 00:50
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 16.07.2022 / 12:01
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Ne razmišljam veliko o tem, koga pogrešam, ker včasih preveč zaboli.«

»Ne razmišljam veliko o tem, koga pogrešam, ker včasih preveč zaboli.«
Praznovanje srebrne maše p. Simona Petra (na sredini) na Viču v Ljubljani 12. junija. FOTO: Janez Kotar
Veliko slovenskih duhovnikov, redovnikov in misijonarjev deluje daleč od rodne Slovenije. Med njimi je tudi frančiškan p. Simon Peter Berlec, ki letos obhaja srebrno mašo. Pred dobrima dvema letoma ga je pot zanesla na južno poloblo, med slovenske brate in sestre v Melbourne, kjer ga vseskozi spremlja misel Marka Kremžarja: »Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj! Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija.«

Ob srebrnem jubileju in doživljanju vsakdana »tam spodaj« med slovenskimi brati in sestrami je z bralci spletne Družine z veseljem delil nekaj svojih misli.

P. Simon Peter z očetom in mamo, Viktorjem in Ano Berlec, ter sestro Ano Turk ob praznovanju srebrne maše v Ljubljani. FOTO: Osebni arhiv

V duhovnika je bil posvečen na praznik apostolov sv. Petra in Pavla leta 1997 v ljubljanski stolnici. Že isti dan je imel slovesnost nove maše v rodni župniji sv. Antona Padovanskega na Viču. V duhovnika ga je posvetil takratni nadškof Franc Rode. »Prvi dan moje duhovniške poti je bil resda malo naporen, a zelo bogat in ob koncu dneva sem doma izrekel besede mojima staršema Viktorju in Ani ter moji sestri Ani: »Bogu hvala za vse.«

Četrt stoletja pozneje, ob srebrni maši, ga preveva velika hvaležnost, zato na podobici, ki jo je pripravil ob tej priložnosti, piše: »Bogu in Vam v zahvalo in hvaležen spomin na 25 let duhovniškega služenja.«

Preden poveva kaj več, zakaj ste odšli v Avstralijo, lahko na kratko orišete vašo življenjsko pot. Kje vse ste službovali s sobrati frančiškani, preden ste odšli v Melbourne?

Najprej me je provincialno vodstvo naše Slovenske frančiškanske province poslalo za kaplana v Novo mesto, kjer sem ostal do leta 1999. Nato sem tri leta preživel kot kaplan pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani. Leta 2002 sem se za enajst let kot župnik in predstojnik samostana vrnil v »novomeški klošter«. Z Dolenjske me je leta 2013 pot vodila na Primorsko, in sicer na Marijino božjo pot na Sveto Goro nad Novo Gorico. V Marijinem naročju sem preživel šest let. Leta 2019 sem za sedem mesecev priromal v naš samostan v Kamnik. Nato pa sem 20. februarja 2020 priletel pod južni križ, v Avstralijo.

Srebrno mašo v Avstraliji je obhajal prav na rojstni dan, 26. junija. FOTO: Osebni arhiv

Zakaj ravno Avstralija? Ali v Melbournu delujete skupaj z drugimi brati frančiškani? Kakšne so vaše naloge?

Ko je voditelj našega slovenskega misijona sv. bratov Cirila in Metoda, p. Ciril Alojzij Božič, izrazil željo po vrnitvi v domovino, sem našemu provincialnemu vodstvu rekel, da sem pripravljen iti, če me spoznajo za primernega. In tako sem prišel. Slovenski frančiškani imamo v Avstraliji tri postojanke (misijone): v Sydneyju, točneje v Merrylandsu, kjer deluje p. Darko Žnidaršič; v Adelaidi, West Hindmarshu, kjer službuje p. David Šrumpf in v Melbournu, Kewju, kjer sem jaz. Nisem torej s frančiškani drugih narodnosti, smo pa povezani z avstralsko frančiškansko provinco.

Vsak od nas skrbi za slovensko skupnost v posameznih naštetih krajih in tudi v širši okolici Avstralije. Res je, da člani naših skupnosti niso med najmlajšimi, zato je poleg maš prisotno veliko obiskov po domovih, bolnišnicah in posledično tudi na pogrebih.

Pogrešam čas po božiču, ki ga imate v Sloveniji vsaj do treh kraljev. Tu se 26. decembra na zunaj vse konča.

Kje se Slovenci v Avstraliji poleg maš še srečujejo? Kako pogosto mašujete? Ali bogoslužje poteka v slovenščini? 

Slovenci, posebej prva in nekoliko tudi druga generacija, se srečujejo v slovenskih klubih in tudi v naših slovenskih misijonih. Ker imamo v vseh treh krajih tudi cerkve, ki so jih z veliko požrtvovalnostjo zgradili naši ljudje, se srečujemo tudi pri maši. Pri nas v Melbournu redno vsak petek in nedeljo ob 10. uri dopoldne. Takrat vedno mašujem v slovenskem jeziku. Pogrebi pa so v večini primerov dvojezični, v angleščini in slovenščini, včasih tudi samo v angleščini.

P. Simon Peter s sestro Ano in pomočniki, ki mu pomagajo v Avstraliji. FOTO: Osebni arhiv

Kakšno je sicer življenje Cerkve v Avstraliji, kako bi opisali verski utrip? Kako je vera prisotna v družbenem življenju?

Pri nekaterih stvareh se malo pozna, da je Avstralija daleč od Rima. Versko življenje v Avstraliji je v svojem bistvu sicer podobno kot v Sloveniji, so pa gotove razlike. Prazniki so vsi postavljeni na nedeljo, med tednom ni kaj veliko obiska v cerkvah. Marijini prazniki niso tako močno zaznamovani … Velika razlika pri pogrebih je ta, da tu ni žalovanja ali slovesa tako kot v Sloveniji. Liturgična barva ni vijolična, pač pa bela, čeprav sam ohranjam slovensko tradicijo, in tu se pri pogrebni maši zahvaljujemo za dar življenja umrle osebe. Velik poudarek je predvsem na zunanjosti. Prav tako ni močnega poudarka adventnega in postnega časa …

Nevarnost je v tem, da se prepustiš toku, po načelu »tako delajo vsi«.

Je pa res, da je tudi od posameznika odvisno, kako posamezni čas v letu zastavi. Nevarnost je v tem, da se prepustiš toku, po načelu »tako delajo vsi«. Malo ponagaja tudi dejstvo, da so letni časi v Avstraliji drugačni. Tako na primer obhajamo božič v kratkih hlačah, ker je pri nas takrat poletje. Včasih je kar težko peti slovenske pesmi, ki pojejo o snegu, mrzlih jaslih, ker je poletno vzdušje. Pogrešam čas po božiču, ki ga imate v Sloveniji vsaj do treh kraljev. Tu se 26. decembra na zunaj vse konča. Tudi jaslic ne srečaš nikjer, le pri nas, pač pa tu z veseljem hodi okrog Božiček. Verskega pouka tu ni. So katoliške šole in tam je vse, tudi priprava na prve zakramente. Martin iz mošta tudi ne dela vina v novembru, pač pa nekje v marcu ali aprilu, takrat se zahvalimo za pridelke. In še kaj bi se našlo.

 »Mislim, da je tudi pomembno, da se ne sprašujemo, kaj in kako bo jutri, ker morda jutrišnjega dneva sploh ne bomo dočakali.« FOTO: osebni arhiv

Avstralsko mejo ste prestopili ravno v času, ko so se razmere v svetu zaradi koronavirusa začele zaostrovati. Kako vas je to zaznamovalo? 

Pretežni čas mojega bivanja v Avstraliji je bil zaznamovan s pandemijo koronavirusa, to pomeni zaprtje, maševanje z »angeli in muhami«, veliko samote, ... Vse mogoče mi je takrat rojilo po glavi. A reševali so me sprehodi v naravo, čeprav z masko na obrazu, molitev, premišljevanje, branje, pogovori po telefonu, socialnem omrežju … in upanje, da to ne bo večno trajalo. In to se je res zgodilo. Sedaj se je sprostilo in ko gledam nazaj, se mi zdi pomembno, da ne vzamemo vsega kot nekaj hudega, ampak kot podarjeni čas za nas same. Mogoče je to tudi opomin, da bi se nekoliko ustavili v tem prehitrem tempu življenja. Si vzeli več časa drug za drugega in predvsem za stvari, ki nas res napolnjujejo. Mislim, da je tudi pomembno, da se ne sprašujemo, kaj in kako bo jutri, ker morda jutrišnjega dneva sploh ne bomo dočakali. Optimizem, dobra volja, pozitivna misel, veselo ali žalostno petje, četudi nimate posluha, so stvari, ki so mi takrat in mi tudi še zdaj veliko pomagajo.

Kaj vas v Avstraliji najbolj navdihuje? 

V Avstraliji me navdušuje prostranost pokrajine, do neba segajoče božansko petje ptic po parkih, sprehodi ob morski obali, zgodbe naših ljudi, kako so prihajali v Avstralijo in ljubek avstralski stavek: »Tomorrow is another day« ali v prevodu »Jutri je nov dan.«

Kakšni so vaši načrti? Se nameravate vrniti v Slovenijo? Koga ali kaj najbolj pogrešate?

Nimam svojih načrtov. Ker sem član Slovenske frančiškanske province, sem v službi našega frančiškanskega vodstva. Nikoli se nisem upiral ali postavljal pogoje za kateri koli kraj, kjer sem služboval. Naša realnost prisotnosti v Avstraliji seveda ni več dolgoletna. Dejstva kažejo, da kmalu ne bo več potrebe po slovenskih duhovnikih. Prva generacija umira, druga in tretja pa se je asimilirala v avstralsko življenje. Ko bo prišel čas naše vrnitve, mislim da bo to kmalu, se bom z veseljem vrnil v rodno Slovenijo.

Ne razmišljam veliko o tem, koga pogrešam, ker včasih preveč zaboli. Prav gotovo svoje starše, oba sta še živa, in sestro. Še dobro, da obstajajo družbena omrežja, prek katerih se lahko vidimo in komuniciramo. Avstralija je res kar daleč.

Dejstva kažejo, da kmalu ne bo več potrebe po slovenskih duhovnikih.

Pogrešam tudi delo na župniji tudi, pa verouk in različne skupine, od mladinskih, študentskih, zakonskih … Tega tukaj ni. Pa deželo Slovenijo. Šele zdaj v polnosti razumem misel pisatelja Ivana Cankarja: »Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso: ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva: v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – Mati, Domovina, Bog.« In Marka Kremžarja: »Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj! Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija.«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh