Oglasil se je gvardijan kamniškega frančiškanskega samostana p. mag. Ciril Alojz Božič, ki gosti srečanja omenjenega društva v lepi samostanski dvorani, obenem pa je tudi njegov duhovni vodja: »Pojdite z menoj na Dolenjsko!« 

»Kam?« 

»To so bili moji kraji,« kaže p. Ciril Božič.

… je bilo naše vprašanje, čeprav smo že slutili, kaj nam bo predlagal. »V moje rodne in bližnje kraje: župnijo Stopiče, kartuzijo Pleterje in Kostanjevico.«

Prvi hip se nam je naredil cmok v grlu, nato pa smo bili vsi navdušeni. Skrbelo nas je le, ali bo p. Ciril ob vseh svojih obveznostih – v kamniškem samostanu je poleg njega namreč le še p. Franci Seničar – zmogel vse izpeljati. Pa je. In še kako dobro!

Romarji: »To pa bo dan!«

Ko smo se 23. maja ob 7. uri »pri mamutu« v Kamniku vkrcali na avtobus Arrive, ki ga je spretno vozil šofer Damjan, in je naš duhovni, tokrat pa tudi »turistični« vodja vzel mikrofon v roke, smo začutili: »To pa bo dan!« In res je bil.

P. Ciril nam je med vožnjo nanizal toliko zanimivih in koristnih podatkov, da smo jih poslušali z odprtimi usti – od predstavitve mest in vasi, skozi katere smo se peljali, do pripovedi o začetkih kartuzijanskega reda v Veliki kartuziji pri Grenoblu v Franciji, ki jo je leta 1080 ustanovil sv. Bruno, o kartuziji Pleterje, ki jo je leta 1403 ustanovil grof Herman II. Celjski, ter o pokrajini pod Gorjanci, ki se nam je vse bolj približevala. Ob tem ni pozabil na molitev in duhovno spodbudo, pa tudi ne na svojo posebno odliko – humor.

Prijazen sprejem v Pleterjah

Tako okrepljeni in nagovorjeni smo hitro prispeli v Pleterje. Tam sta nas pričakala prior meniške skupnosti, Madžar Frančišek Fodor, in upokojeni ekonom Jože Simončič, ki še vedno rad pomaga po svojih skromnih laiških močeh. Kako dragocena in dobrodošla je ta pomoč, smo lahko občutili po sveti maši v samostanski kapeli, ki jo je daroval p. Ciril. Na orgle je igral odlični kamniški organist in pevec Silvan Baša.

P. Ciril Alojz Božič nas je v nagovoru med mašo v samostanski kapeli spomnil na pomen vdanega sprejema križa v življenju kristjana. FOTO: Jožef Pavlič

Osrednje sporočilo patrovega zgoščenega duhovnega nagovora ob pogledu na veliki križ na steni za oltarjem je bilo: »Križ stoji, ko se svet vrsti in premika.« Te besede še posebej zazvenijo ob zgodovini kartuzije Pleterje, ki je skozi stoletja doživela številne preizkušnje – od partizanskega napada in požiga med drugo svetovno vojno – čeprav so menihi pomagali »osvoboditeljem«, ti pa so se v zahvalo spravili nad svete prostore in meniške celice –, do povojne obnove samostana. V tistem času sta kartuzijo obiskala tudi Josip Broz Tito in njegova žena Jovanka Broz.

 Predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar je pleterskemu  priorju p. Frančišku Fodorju podarila zadnji zbornik Občine Kamnik. FOTO: Jožef Pavlič

P. Ciril obudil spomin na obisk papeža na Brezjah

P. Ciril, ki je bil pred 30 leti kot gvardijan brezjanske frančiškanske skupnosti med najbolj zaslužnimi za obisk poglavarja Katoliške cerkve, papeža Janez Pavel II., na Brezjah, nas je tudi tokrat spodbudil k prizadevanju za svetost, čeprav smo ljudje slabotni in grešni.

Da bi na tej poti vztrajali, smo Boga trikrat prosili in se mu obenem zahvaljevali z besedami: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Jože Simončič se je izkazal kot izvrsten somelier 

Da bi vse to zmogli tudi telesno, smo se po maši izdatno okrepčali s kar petimi izbranimi samostanskimi vini – cvičkom, modro frankinjo, roséjem ter suhim in polsladkim mašnim vinom –, ob katerih so nam postregli še sir, kruh in sok. Vina nam je na šaljiv način predstavil pravi mož za to – Jože Simončič.

Le malo je manjkalo, da ne bi začeli prepevati: »Pod Gorjanci je otoček, Krka mu je zibelka,« a nas je Jože prijazno opomnil, da v samostanu vlada tišina. Pozneje smo si ta otoček ogledali tudi od blizu, še pred tem pa samostansko gotsko cerkev v Pleterjah, kjer smo njeno izjemno akustiko preizkusili s pesmijo Mariji na čast, multivizijsko predstavitev kartuzije ter muzej na prostem.

Mnogi smo se ustavili tudi v samostanski prodajalni in kupili nekaj njihovih izdelkov. Da bo doma in drugje ob binkoštih še veselo, so pozneje v avtobusu napovedovale steklenice izbranih vin, ki so že veselo trkale druga ob drugo.

Kostanjevica nas je navdušila

Kostanjevica nas je prevzela z razsežnostmi nekdanjega cistercijanskega samostana, gotske cerkve, Forme vive ... FOTO: Jožef Pavlič

V Kostanjevici nas je pričakal nekdanji direktor Galerije Božidarja Jakca Bojan Božič, ki nam je najprej spregovoril o nekdanjem slovitem in izjemno velikem cistercijanskem samostanu iz leta 1234, ki ga je ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski. 

Predstavil nam je tudi gotsko cerkev, slikarske razstave v njej ter Formo vivo, ki smo jo opazovali že na poti proti nekdanjemu samostanu, danes pomembnemu državnemu kulturno-umetniškemu in spomeniškemu objektu. Pri njegovi obnovi je sodeloval tudi znameniti tunjiški konservator akademik France Stele.

Na poti v Stopiče odmevali harmonika in dobra volja

Ker se nam je mudilo kar daleč na kosilo v gostilno Prepih v Gornji Težki Vodi, smo ogled Kostanjevice veliko prehitro sklenili. Med vožnjo smo občudovali čudovito pokrajino pod Gorjanci, hkrati pa poslušali pripovedi o težkih zgodovinskih časih, ki jih je ta svet doživljal skozi stoletja – od turških vpadov in ropanj do uskoških nemirov v Kostanjevici ter partizanskega nasilja med drugo svetovno vojno.

V gostilni Prepih smo po obilnem kosilu tudi zapeli. FOTO: Jožef Pavlič

Še med potjo do Stopič nam je v ušesih odmeval »glas« harmonike, na katero je z izjemno lahkotnostjo igral organist Silvan Baša, spremljala pa ga je njegova hči Neža Baša na evfoniju. Čudili smo se, od kod ji toliko sape, da zmore igrati na ta inštrument. Marsikdo se je ob glasbi komaj zadržal, da ne bi zaplesal, svoje pa je gotovo dodal tudi cviček. A ob prisotnosti dveh duhovnikov – p. Cirila in stopiškega župnika Tadej Kersnič – si tega vendarle niso drznili.

So pa z veseljem nazdravili 51 glasovom podpore novemu mandatarju slovenske vlade. Kasneje v Stopičah pa še gostoljubnemu župniku Tadeju, za katerega pravijo, da odhaja za župnika v Semič. Povsem nasprotno pot je nekoč prehodil nekdanji stopiški župnik Jožef Kvas, ki je pozneje postal ljubljanski pomožni škof in se ga starejši župljani še danes radi spominjajo.

 Z igranjem na harmoniko in evponij sta nas razveseljevala Silvan Baša in hčerka Neža. FOTO: Jožef Pavlič

Stopiče so nas pretresle, kako hudo so trpele med drugo svetovno vojno in po njej

Romarji smo z občudovanjem zrli v čudovit glavni oltar Marije Tolažnice žalostnih, kar je skoraj preroško ime glede na vse trpljenje, ki so ga stopiški župljani prestali med drugo svetovno vojno. Ogledali smo si tudi Božji grob ter podobo brezjanske Marije Pomagaj, ki jo je župniji podaril njihov nekdanji rojak p. Ciril Božič, 10. novembra 1996 pa jo je kronal škof Jožef Kvas.

V cerkvi smo skupaj zmolili litanije Matere Božje. Razveselila nas je tudi knjiga Župnija Stopiče, izdana ob 300-letnici župnijske cerkve, še posebej pa okusno sveže pecivo, s katerim so nas pogostile prijazne domačinke.

V Stopičah so nam obilno postregle s pecivom prijazne domačinke. FOTO: Jožef Pavlič

Ob spominu na škofa Vovka in zamolčane žrtve

Ob spominskih ploščah zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne in povojnega obdobja smo težko verjeli, da je ta majhna župnija, ki je v zgodovino vstopila tudi zaradi tragičnega dogodka 25. januarja 1952, ko so na železniški postaji v Novem mestu zažgali škofa Antona Vovka – zažig preživel –, plačala tako hud »krvni davek« revolucionarnemu nasilju. Škof Vovk je bil tedaj namenjen v Stopiče, kjer bi moral blagosloviti nove orgle.

Žalosten spomin na drugo svetovno vojno in čas tik po njej. FOTO: Jožef Pavlič

Lepoto župnije z okoli 2600 verniki, devetimi podružničnimi cerkvami, eno kapelo in petimi pokopališči smo lahko občudovali med vožnjo po ozkih cestah, po katerih nas je spretno vozil pogumni šofer avtobusa. Peljali smo se tudi skozi Dolž, rojstni kraj p. Cirila Božiča. Posebej ganljiv trenutek pa smo doživeli v župnijski cerkvi, ko se je p. Ciril usedel na mesto, kjer je med mašo nekoč sedela njegova mama.

P. Ciril Božič se je usedel na tisto mesto, kjer je nekdaj sedela njegova mama. FOTO: FOTO: Jožef Pavlič

»Veselo v Kamnik in urno naprej«

Težko smo se odpravili proti domu, saj bi med temi prijaznimi ljudmi z veseljem ostali še dlje, vendar je bilo treba domov. P. Cirila je že čakala duhovna priprava na binkoštni praznik, nas ostale pa naša gorata pokrajina.

Pesem »Pod Gorjanci je otoček, Krka mu je zibelka« je kmalu zamenjala naša skorajšnja himna: »Veselo v Kamnik in urno naprej, prelepe planine pohajam, juhej.« Starodavno mesto se je medtem že počasi odevalo v topli večerni pled, mi pa smo bili vsi enotni v iskreni hvaležnosti p. Cirilu Božiču za izjemno vodenje romanja in pobudo zanj, pa tudi vedno skrbni predsednici društva dr. Marjeti, njeni pomočnici Mileni in vsem drugim, ki so poskrbeli, da nam je bilo tako lepo.

Zelo hvaležni p. Cirilu za skrbno pripravljeno romanje

Naše romanje je v resnici potekalo pod geslom »Narava, kultura, vera«, kar so obiskani kraji – Pleterje, Kostanjevica in Stopiče – v polnosti potrjevali. K temu je svoje dodala tudi odlična družba, saj je bil avtobus zaseden do zadnjega sedeža. Svoje mesto pa je imel tudi znameniti dolenjski cviček, ki so se mu v Pleterjah po načelu stopnjevanja od lažjih do močnejših okusov pridružili še štirje »bratci«, pa obilno kosilo z odlično juho v gostilni Gostilna Prepih – kljub imenu tam ni bilo prepiha, le prijeten vetrič. Ne smemo pozabiti niti na glasbeno družino Baša ter gostoljubne stopiške gospodinje.

Za vse ostalo – srečanje s pleterskim priorjem Fodorjem, odličnim poznavalcem vin Simončičem, nekdanjim direktorjem Galerije Božidarjem Božičem in stopiškim župnikom Kersničem – pa gre največja zahvala p. Cirilu Božiču.

Lepote stopiške cerkve nam je predstavil domači župnik Tadej Kersnič. FOTO: Jožef Pavlič

Prav bi bilo, da bi mu ob koncu romanja zapeli »na mnogaja ljeta«, a nam je ponagajal zvočnik, marsikdo pa je na svojem sedežu že malce dremal. Mu bomo pa to gotovo zapeli kmalu na katerem izmed naslednjih srečanj v prijazni frančiškanski dvorani v Kamniku, ki nam tako pogosto odpira vrata ob kulturnih dogodkih.

Toplo vabljeni, da se nam pridružite – tako romarji kot vsi drugi »kulturno prebujeni« Kamničani in okoličani.

Hvaležni romar Jožef z drugimi romarji