Cerkve v Nemčiji po mnenju nemškega zgodovinarja Thomasa Großböltinga po padcu Berlinskega zidu pred 25 leti niso imele posebne koristi. Čeprav je ravno evangeličanska Cerkev igrala precejšnjo vlogo v mirni revoluciji, do željenega verskega razcveta ni prišlo, v prispevku za nemške medije piše zgodovinski izvedenec. Od petdesetih let 20. stoletja se je v nekdanji Nemški demokratični republiki uveljavila »kultura nekonfesionalnosti«, ki se v vzhodni Nemčiji nadaljuje še danes.

Leta 1989 so obstajali le še »zadnji temelji nekdanjih struktur 'ljudske Cerkve'(Volkskirche), pojasnjuje Großbölting. Za verski razcvet je bilo »nepriznavanje vere« v življenjskem okolju vzhodnih Nemcev premočno zasidrano. »Mnogi ljudje, ki jih je pred letom 1989 privlačilo občestvo Cerkve kot protimodel socialistični državi, so se po vnovični združitvi Nemčij od Cerkve oddaljili.«

Delno so bili ljudje od verskih vsebin tako oddaljeni, da po preobratu »niso znali ali pa niso hoteli najti poti k veri«, poudarja nemški zgodovinar. Predvsem v družinah, ki so bile brez verske pripadnosti že v drugi generaciji, je primanjkovalo slehernih krščansko-verskih spodbud. Danes v vzhodni Nemčiji delež nekonfesionalno verujočih in ateistov predstavlja kar tri četrtine prebivalstva.

Vir: Kathpress
Foto: splet