Na spletni strani collegeofcardinalsreport.com/ pa so vendarle pripravili izbor imen, ki tako v Rimu kot v svetu trenutno vzbujajo največ pozornosti. Po zgledu spletnega portala Crux bomo nekatere izmed njih v teh dneh po abecednem redu podrobneje predstavili na naši spletni strani. Filipinskemu kardinalu Luisu Antoniu Tagleju sledi še predsednik Italijanske škofovske konference kardinal Matteo Zuppi.

Kardinal Matteo Maria Zuppi

Z Matteom Zuppijem na papeškem položaju bi imela Katoliška cerkev na čelu znova človeka, ki velja za naprednega in naklonjenega reformam. 69-letni kardinal, nadškof Bologne, je uspešen posrednik v vojnah in krizah, predsednik Italijanske škofovske konference in človek po okusu pokojnega papeža Frančiška, pišejo pri avstrijskem Kathpressu.

Kardinal Zuppi je bil ena ključnih osebnosti v Frančiškovem mandatu: leta 2015 je nekdanji cerkveni voditelj tedanjega pomožnega škofa rimske škofije imenoval za nadškofa tradicionalno levičarskega industrijskega in univerzitetnega mesta Bologna - kot naslednika Frančiškovega kritika Carla Caffarre. In medtem ko drugi nadškofje v tradicionalno »kardinalskih prestolnicah«, kot sta Milano ali Benetke, zaman čakajo na kardinalski naziv, ga je Zuppi prejel leta 2019.

Leta 2022 ga je papež imenoval za predsednika Italijanske škofovske konference, ki je z več kot 300 člani ena največjih na svetu. Odtlej je Zuppi eden najbolj znanih škofov v Italiji in velja za morebitnega naslednika argentinskega papeža. Vpleten je v politiko in se spozna na reševanje sporov: kot predsednik svoje škofovske konference mora ob tolikšnem številu članov tega delovnega telesa vedno znova izkazovati svoje diplomatske spretnosti.

Konec maja 2023 je Frančišek kardinala Zuppija imenoval za svojega osebnega odposlanca in mirovnega posrednika za vojno v Ukrajini, s čimer mu je izkazal svoje neomajno zaupanje. Zuppi je potoval v Moskvo in Kijev, Washington in Peking, kjer je posredoval pri izmenjavi ujetnikov, vračanju ugrabljenih ukrajinskih otrok v domovino in humanitarni pomoči. Žal pogajanja niso prinesla večjega uspeha.

Kardinal Zuppi je skoraj 30 let služil kot župnik v cerkvi Santa Maria in Trastevere, kot »župnik sv. Egidija«.

Rimljan od peta do glave

Matteo Maria Zuppi, rojen 11. oktobra 1955, je Rimljan od peta do glave. Kot peti od šestih otrok se je že od malih nog »pripravljal« na služenje v Cerkvi: njegov oče Enrico je bil dolgoletni urednik ilustrirane tedenske priloge časnika L'Osservatore Romano, uradnega vatikanskega medija, njegova mati Carla Fumagalli pa je bila nečakinja legendarnega kardinala Carla Confalonierija, dolgoletnega vatikanskega uradnika, ki je imel ključno vlogo na drugem vatikanskem koncilu in je pozneje postal prvi prefekt novo ustanovljene Kongregacije za škofe.

Matteo je leta 1981 v prestolnici prejel duhovniško posvečenje in nato skoraj 30 let služil kot župnik v cerkvi Santa Maria in Trastevere, kot »župnik sv. Egidija«: v človekoljubni in mednarodno vplivni Skupnosti sv. Egidija s sedežem v rimski četrti Trastevere je dejaven že od svojih šolskih let, ko je pri 18 spoznal njenega ustanovitelja, takrat 23-letnega Andreo Riccardija. Navdušen nad njegovim delom je bil na vsakem koraku ob Riccardijevi strani. Kot župnik v četrti Trastevere je prirejal znana večerna bogoslužja - ta še danes privabljajo množice sekulariziranih mladih Rimljanov, ki sicer nikoli ne bi prestopili praga katoliške cerkve, na spletnem portalu Crux piše John Allen.

Kardinal Zuppi med mirovnimi pogajanji v Moskvi leta 2023. FOTO: Vatican Media

Spreten diplomat

Zuppi je bil skupaj z Riccardijem desetletja glavni diplomat Skupnosti sv. Egidija: med drugim je posredoval med gverilci in vlado v Mozambiku in Alžiriji, v Burundiju pa se je pogajal v imenu nekdanjega vzhodnoafriškega državnika Juliusa Nyerereja. Kardinal je politično spreten in podkovan, dobro je seznanjen z dialogom in reševanjem sporov.

Dolgo časa je bil eden najbolj podcenjenih italijanskih cerkvenih predstavnikov. Suhljat moški z redkimi sivimi lasmi izžareva prijaznost, skoraj naivno veselje – in malce nagajivosti. Njegova italijanščina z rimskim naglasom zveni nekoliko nerazločno, razen angleščine pa ne govori drugega tujega jezika. V preteklosti so si ga nekateri težko predstavljali za pogajalsko mizo s političnimi vplivneži, zdaj pa je na seznamu kardinalov, ki veljajo za »papabile«. Po mnenju Johna Allena s spletnega portala Crux je kardinal Zuppi tudi najočitnejši in najverjetnejši kandidat za morebitnega »papeža Frančiška II.«.

Zuppi zna pritegniti in navdihniti osupljivo raznoliko množico ljudi.

Kaj govori v prid Zuppiju?

Njegova izvolitev bi gotovo utrdila in vsaj do neke mere institucionalizirala zapuščino papeža Frančiška, meni Allen. Znotraj cerkvenega sistema bi verjetno znal najbolje izbirati osebje in ustvariti strukture, da bi bila ta zapuščina bolj nedotakljiva. Poleg tega Zuppi velja za nadarjenega »pastirja«: njegovo večdesetletno služenje v rimski četrti Trastevere mu je prineslo globoko razumevanje, kako pritegniti in navdihniti osupljivo raznoliko množico ljudi. Posebej uspešen je bil pri nagovarjanju mladih odraslih, zaradi svojega prijaznega in odprtega značaja pa je bil priljubljen pri skoraj vseh demografskih skupinah.

V času negotovosti in pritiskov geopolitike celo pri izbiri novega voditelja vesoljne Cerkve Zuppi prinaša tudi težko pridobljene mednarodne pogajalske izkušnje.

Temeljni ugovor zoper Zuppija je, da se preprosto preveč istoveti s Frančiškovim pontifikatom.

In zakaj ne Zuppi?

Resničen je strah, da bi bil preveč zavezan določenemu gibanju znotraj katolištva: močan vpliv Riccardija in Skupnosti sv. Egidija naj bi po mnenju nekaterih izražalo prevelike težnje po »vtihotapljanju« v kroge moči, kjer koli je to mogoče. Poleg tega je Zuppi za marsikoga morda preveč političen, da bi lahko deloval kot pošten posrednik za vse vpletene strani.

Temeljni ugovor zoper Zuppija je, da se preprosto preveč istoveti s Frančiškovim pontifikatom, tako da vsekakor ni pravi kandidat za tiste, ki si želijo spremembe.