Papež Frančišek je v homiliji v Domu svete Marte v torek, 7. novembra, poudaril, da ne smemo izgubiti sposobnosti, da bi se čutili ljubljeni. Sposobnost, da ljubimo, se lahko ponovno pridobi, če pa izgubimo sposobnost, da se čutimo ljubljeni, izgubimo vse.

Zveličanje je zastonjsko

Sveti oče je o tem razmišljal ob odlomku iz evangelija po Luku (Lk 14,15-24), ki govori o tem, kako so povabljenci na veliko večerjo povabilo zavrnili, ker so bili tako navezani na lasten interes, da jih je to privedlo do notranje nesvobode in niso bili sposobni razumeti zastonjskosti povabila.

»Če se ne razume zastonjskosti povabila Boga, se ne razume ničesar. Pobuda Boga je vedno zastonjska. Kaj je treba plačati, da se gre lahko na to večerjo? Vstopnica je 'biti bolan', 'biti ubog', biti grešnik ... Tako lahko vstopiš, to je vstopnica: biti v potrebi tako na telesu kot na duši.«

Bog sprejme vse. Po drugi strani pa vidimo, da tisti, ki so bili povabljeni prvi, ne razumejo zastonjskosti. Podobna logika je tudi v priliki o izgubljenem sinu, ko starejši sin ne želi iti na praznovanje, ki ga je oče pripravil za njegovega brata, ki je odšel od doma. Ni razumel zastonjskosti zveličanja, mislil je, da je zveličanje sad logike »jaz plačam in ti me zveličaš«.

»Ne, zveličanje je zastonjsko!« je poudaril papež. »In če ne vstopiš v to dinamiko zastonjskosti, ne razumeš ničesar. Zveličanje je Božji dar, na katerega se odgovori z drugim darom, z darom svojega srca.«

Gospod ne zahteva ničesar v zameno

Sveti oče se je nato zaustavil še ob tistih, ki mislijo na lastne koristi; ki takoj, ko slišijo govoriti o darovih, pomislijo na povračilo: zdaj bom dal jaz njemu darilo, ob drugi priložnosti pa ga bo dal on meni.

»Gospod pa ne zahteva ničesar v zameno: le ljubezen, zvestobo, kot je On ljubezen in kot je On zvest. Zveličanja se ne more kupiti, preprosto se vstopi na svatbo. "Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu": to je zveličanje.«

»Tisti pa, ki niso pripravljeni vstopiti na gostijo, se čutijo gotovi; izgubili so čut za zastonjskost, čut za ljubezen. Izgubili so še večjo in lepšo stvar, kar je zelo slabo: izgubili so sposobnost, da bi se čutili ljubljeni.«

»In ko izgubiš – ne rečem sposobnosti ljubiti, ker je le-to mogoče tudi pridobiti – sposobnost čutiti se ljubljenega, ni več upanja; takrat si izgubil vse. To nas spomni na napis na Dantejevih vratih pekla: 'Opustite upanje', izgubil si vse. Razmišljati moramo pred tem Gospodom, ki pravi: 'Povem vam, želim, da se moja hiša napolni.' Pred tem Gospodom, ki je tako velik, ki je tako ljubezniv, ki v svoji zastonjskosti želi napolniti hišo. Prosimo Gospoda, naj nas obvaruje, da ne bi izgubili sposobnosti čutiti se ljubljeni.«

Vir in foto: Radio Vatikan