Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Papež Frančišek: begunci so znamenje in obličje upanja

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 16. 11. 2021 / 17:55
Oznake: Cerkev, Družba, Vatikan
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 16.11.2021 / 18:02
Ustavi predvajanje Nalaganje
Papež Frančišek: begunci so znamenje in obličje upanja
Zadnjih 40 let v zgodovini človeštva nenehno narašča število oseb, ki so primorane bežati iz lastne dežele FOTO: Vatican Media

Papež Frančišek: begunci so znamenje in obličje upanja

V rimski cerkvi sv. Andreja na Kvirinalu so danes ob 40-letnici delovanja Centra Astalli odprli fotografsko razstavo z naslovom »Usmerjeni v prihodnost«.

Pri odprtju razstave je s sporočilom, ki so ga po navedbah Radia Vatikan prebrali po pričevanju treh beguncev, sodeloval tudi papež Frančišek. V njem je med drugim poudaril, da so begunci znamenje in obličje upanja, ko skupaj hodimo kot novo ljudstvo »proti vedno večjemu mi«.

Današnje prireditve so se udeležili papežev vikar za rimsko škofijo kardinal Angelo De Donatis, kardinal Michael Czerny, podtajnik Oddelka za migrante in begunce pri Dikasteriju za služenje celostnemu človeškemu razvoju, predsednik pokrajine Lacij Nicola Zingaretti in rimski župan Roberto Gualtieri.

Papež ob 40-letnici Centra Astalli

Papež je v sporočilu navzočim zapisal, kako pomenljiva je številka štirideset v Svetem pismu: spomnil je na izraelsko ljudstvo, ki je 40 let hodilo v puščavi, in tudi po osvoboditvi je potrebovalo čas ene generacije, da se je oblikovalo kot ljudstvo. Zadnjih 40 let v zgodovini človeštva prav tako nenehno narašča število oseb, ki so primorane bežati iz lastne dežele.

V beguncih je hrepenenje po polnem in srečnem življenju, zaradi česar se pogumno soočajo s konkretnimi okoliščinami in težavami.

Ta beg po papeževih besedah žal vedno ne pomeni prave osvoboditve: begunci pogosto »naletijo na puščavo človeštva, z brezbrižnostjo, ki je postala globalna in ki siromaši odnose med ljudmi«. Kljub temu je bilo v zadnjih štiridesetih letih tudi veliko let upanja, »ki nam omogoča, da lahko sanjamo, da hodimo skupaj kot novo ljudstvo proti vedno večjemu mi«.

Papež je kot znamenje in obličje tega upanja označil begunce, saj je v njih, kot je dejal, hrepenenje po polnem in srečnem življenju, zaradi česar se pogumno soočajo s konkretnimi okoliščinami in težavami. Znamenje tega upanja pa so tudi zgodbe prostovoljcev, ki so v zadnjih štiridesetih letih delovali v Centru Astalli.

Papež Frančišek na obisku v Centru Astalli leta 2012 FOTO: Vatican Media

Vatikan: vključevanje migrantov je temeljnega pomena za prihodnost

Kardinal Michael Czerny pa je ob odprtju današnje razstave v nagovoru dejal, da »prihodnost človeštva leži v družbenem vključevanju migrantov, v izgradnji miru in družbenem dialogu«.

Begunce najdemo v vseh delih sveta: na meji z Mehiko, v Sredozemlju, v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki.

Center Astalli je bil pred 40 leti ustanovljen na pobudo jezuitskega patra Pedra Arrupeja, tedanjega jezuitskega generala, ki se ga je močno dotaknilo trpljenje beguncev iz Vietnama. Po besedah kardinala Czernyja je trpljenje migrantov in beguncev tudi danes zelo veliko, predvsem pa je izpostavil, da begunce najdemo v vseh delih sveta: na meji z Mehiko, v Sredozemlju, v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki.

Koronaepidemija položaj beguncev še zaostruje

Kardinal Czerny ugotavlja, kako smo danes »priče upadanju univerzalnosti človekovih pravic, epidemija pa je to na tragičen način še jasneje ponazorila«. Obenem, tako kardinal, povsem v slogu papeža Frančiška, pa nam epidemija koronavirusne bolezni nudi pravo priložnost za spreobrnjenje in nov začetek. Ne smemo ostati nemi in brezbrižni, temveč moramo »jasno in odločno« prevzeti odgovornost: »Predpogoj za vključevanje, pravičnost in mir je, da po tej poti stopamo skupaj.«

Predpogoj za vključevanje, pravičnost in mir je, da po tej poti stopamo skupaj. (kardinal Michael Czerny)

Glasovi beguncev

Razstava »Volti al futuro« (Usmerjeni v prihodnost« prikazuje 20 portretov beguncev, za katere skrbijo v Centru Astalli. Fotografiral jih je Francesco Malavolta, v njihovem življenjskem kontekstu v Rimu. Pri odprtju razstave so do besede prišli tudi nekateri protagonisti: Jawad in njegova soproga Nazifa ter begunci iz Afganistana, ki so spomnili na razmere v svoji domovini. Družina, ki že več kot deset let živi v Italiji, je zbrane spodbudila: »Tukaj moramo najti zatočišče za ljudi, ki so ostali v Afganistanu. Trenutna epidemija nam to zelo otežuje. Potrebne so strukture, v katerih smo dobrodošli, in postopek za priznanje mednarodne zaščite, pa tudi proces vključevanja v novo okolje.«

Nalaganje
Nazaj na vrh