Papež Frančišek in Slovenci

Med papeži iz zadnjega obdobja je imel prav Frančišek največ stikov s Slovenci. Njegova poznanstva z njimi so se zlasti stkala v Buenos Airesu in drugod po Argentini, kjer je prihajal v stik s posamezniki iz slovenske skupnosti. Med vsemi znanstvi Jorgeja Bergoglia s Slovenci eno še posebej izstopa, in sicer z Andrejem Golarjem. Bergoglia je poznanstvo z njim celo privedlo do tega, da je obiskal Slovenijo. Golar je leta 1956 pri svojih 16 letih v želji po boljšem življenju zapustil svoj dom v Virmašah pri Škofji Loki. Za starše je bil njegov odhod velik pretres, saj jih s svojo namero ni seznanil. Ko je z ladjo iz Italije priplul v Argentino in začel tam delati, je bil prihodek skromen. Več upanja mu je prineslo delo v knjižnici filozofske in teološke fakultete v San Miguelu blizu Buenos Airesa. Pater Bergoglio, takratni vodja knjižnice, je opazil njegovo delavnost in znanje jezikov ter ga imenoval za vodjo zaposlenih. Njuno poznanstvo je postopoma preraslo v pravo prijateljstvo. O vsem tem in da se je patra Jorgeja dotaknila stiska Andrejevih staršev, ki so se že tako zgodaj ločili od svojega sina, je na podlagi pogovora z Andrejevimi domačimi za RTV Slovenija pisal Boštjan Debevec. Na obisku v Sloveniji P. Bergoglio se je odločil pisati staršem, ki ob skopih sinovih sporočilih niso vedeli, kako je z njim. Mama Anica je bila argentinskemu patru zelo hvaležna in mu je odgovorila: »Ne morem Vam povedati, kako smo srečni, ker vemo, da ni naš najdražji sin dobil v vas le dobrega delodajalca, ampak tudi predobrega očeta, ki ve, kaj more osrečiti starše, ki imajo svojega sina tako daleč.« Andrej je ostal v Argentini, pater Bergoglio pa se je leta 1971 na poti iz Madrida v Rim oglasil na Andrejevem domu v Virmašah. Srečanje je bilo nepozabno, pripoveduje Andrejeva sestra; ob patru Jorgeju so Golarjevi spet začutili bližino sina, mama, ki je dotlej zaradi njegove odsotnosti veliko jokala, se je precej pomirila. Ena izmed sester se je čudila, da je pater prišel »v neko zakotno vas, k neznanim ljudem«. »To kaže njegov karakter, kakšen človek je. Da je res topel človek in da mu ni težko iti k nekim ljudem samo na podlagi poznanstva s sinom. In da potem obišče starše, jih potolaži in jim pove, da je s sinom vse v redu,« je povedal Milko, mož Andrejeve sestre. Franc Rode, Bergogliev gostitelj V Ljubljani je p. Bergoglia gostil lazarist Franc Rode, poznejši ljubljanski nadškof in kardinal. Spoznal ga je leta 1964, ko je po končanem doktoratu v Parizu v Argentini obiskal mamo in druge sorodnike. Tisto prvo srečanje je dalo povod za obisk v Ljubljani. Kardinal Rode je za Družino povedal, da se je Jorge Bergoglio svojega bivanja v slovenski prestolnici še leta kasneje rad spominjal. »Bil je prijeten gost, zgovoren in radoveden, poln občudovanja nad lepoto Slovenije. Neki večer sva šla v opero, kjer je bila na programu Carjeva nevesta Rimskega-Korsakova. Meni se petje ni zdelo nič posebnega, on pa je užival.« Po izvolitvi za papeža je Frančišek kardinala Rodeta, ki je bil udeležen na konklavu, ob kratkem srečanju v Domu sv. Marte prosil: »Rece por mi en esloveno« (moli zame po slovensko). »Ta pontifikat bo v znamenju skromnosti, ponižnosti, preprostosti. A tudi odločnosti in svobode pred zunanjimi pritiski, kakor je to pokazal kot nadškof,« je napovedal Rode. Kardinal je takrat med drugim še dejal, da bi Frančiška težko označil kot zgolj konservativnega ali progresivnega: »'Konservativci' mu že očitajo, da uničuje papeški dvor, je preveč preprost in da nima intelektualnega potenciala prejšnjega papeža, 'progresivci' pa ne bodo dočakali odprave celibata, duhovnic, potrditve splava in istospolnih porok.« Poudaril je usmerjenost papeža Frančiška k dialogu in reševanju socialnih vprašanj ter izrazil prepričanje, da s Frančiškom prihaja doba duhovne prenove tako v Cerkvi kot v svetu. Nečakinja, poročena s Slovencem Druga močna Bergoglieva vez s Slovenci se je spletla prek njegove nečakinje Marie Inés Narvaja, ki se je poročila z argentinskim Slovencem Vladimirjem Voršičem. Ta ima po mami korenine v Prekmurju, po očetu pa v Prlekiji. V pogovoru z Mojco Širok za RTV Slovenija je o svojem stricu povedala, da je bil vseskozi navzoč v življenju njene družine: »Za nas je bil avtoriteta.« Stricu Jorgeju je tašča Marie Inés, Mariana Bajlec, za praznike vedno spekla potico, njeni otroci pa so mu pobarvali pirhe. »Letos so mu za veliko noč izdelali pirh z grbom nogometnega kluba San Lorenzo. Poslala sem mu fotografijo po elektronski pošti. Slovenske običaje sicer pozna že od prej. Ko sem še hodila s svojim možem, mi je dejal: 'Pripravi se na potico in pirhe.'« »Zanimal se je za Slovence« Poleg Franca Rodeta so z Bergogliem v Argentini prihajali v stik tudi drugi slovenski duhovniki. Jurij Rode (1937–2024), njegov nekdanji sodelavec, ga je spoznal leta 1964 v knjižnici jezuitske filozofske in teološke fakultete v San Miguelu; kot bogoslovec je opravljal tudi službo knjižničarja. »Od tedaj je bil vedno naklonjen in prijazen, zanimal se je za Slovence in slovenske probleme,« je povedal. Kot škof je v avdienco »rad sprejel slovenske škofe, ko so iz Slovenije prihajali med nas na pastoralni obisk. Hvaležni smo mu, da nam je priznaval svobodo do verskega in dušnopastirskega delovanja v domačem jeziku.« Vinko Bokalič, Bergogliev najtesnejši sodelavec Trije slovenski duhovniki v Argentini, Vinko Bokalič, Andrej Stanovnik in Alojz Urbanč, so bili deležni škofovskega imenovanja. Bergogliev najtesnejši sodelavec je bil Vinko Bokalič, ki ga je papež Benedikt XVI. 15. marca 2010 imenoval za buenosaireškega pomožnega škofa. Bokalič, ki je bil leta 1978 posvečen v duhovnika kot lazarist, je pri kardinalu Bergogliu ostal vse do njegove izvolitve za papeža leta 2013, ko je bil imenovan za škofa v Santiagu del Estero. Spoznal ga je v San Miguelu, kjer so lazaristi imeli bogoslovje. »Je nekdo, ki zna poslušati ljudi,« je na vprašanje, v kakšnem spominu mu je ostal kot buenosaireški nadškof, odgovoril Bokalič. »Vsak je lahko prišel do njega, vsem je prisluhnil. Je človek intuicije. Zelo blizu je duhovnikom, vsi v buenosaireški škofiji – takrat jih je bilo okrog 350 – so ga poznali. Imeli so ga zelo radi. Vsak se je z njim lahko pogovarjal, za to je imel veliko časa. Je pa tudi zelo preprost človek. Kar počne v Rimu, je delal v Buenos Airesu: peljal se je z avtobusom, v kako vas je prišel maševat, ne da bi prej vedeli za to ...« Med duhovniki in verniki je imel po Bokaličevih besedah »veliko moralno avtoriteto. Je človek molitve, branja, duhovnosti in dejanja.« Spomnil je, da je papež Frančišek pot za Cerkev v prihodnosti pokazal v apostolski spodbudi Veselje evangelija (Evangelium gaudium): to naj bo Cerkev, ki misijonari, ki vabi, posebno tiste, ki so pustili Cerkev, ki še niso imeli izkušnje vere. »Naša pot ni, da ostajamo v zakristiji, ampak da gremo med ljudi, posebno, da bi oznanjali Božje kraljestvo, zlasti tistim, ki so zelo oddaljeni od Cerkve, vere. Toliko revežev je v svetu … To je prva naloga za Cerkev.« Papež Frančišek je leta 2024 sedež argentinskega primasa iz Buenos Airesa prestavil v Santiago del Estero, s prvenstvom tega mesta pa je po papeževih besedah povezano tudi kardinalsko imenovanje, zato ga je Frančišek 7. decembra 2024 umestil kot kardinala. Andrej Stanovnik: Imeli smo ga za veliko referenco Še drug argentinski škof slovenskega rodu je Andrej (Andrés) Stanovnik. Leta 2001 je bil imenovan za škofa Reconquiste in prejel škofovsko posvečenje, šest let pozneje pa je bil imenovan za nadškofa Corrientesa. Jorgeja Bergoglia je spoznal kot študent, ko je bil sam v prvem letniku filozofije v bogoslovju na jezuitski univerzi v San Miguelu, Bergoglio pa že pri koncu, v četrtem letniku, je povedal v pogovoru z Mojco Širok. Nižji razredi so imeli višje bogoslovce za mentorje in Stanovnikova skupinica treh študentov je za mentorja dobila prav Bergoglia. Stanovnik se spominja, da so ga v tistem težavnem obdobju za Argentino, ko je nastopila diktatura, imeli za veliko referenco. Poznanstvo sta razvijala in ostala prijatelja. Kot buenosaireški nadškof ga je Bergoglio tudi posvetil v škofa. V Reconquisti ni poznal ne ljudi ne kraja ne duhovnikov, v škofovsko vlogo pa se je šele vživljal. »Večkrat sva se pogovarjala o vlogi škofa, in če ga poznate danes kot papeža, ne boste težko ugotovili, kakšna navodila sem dobil od njega,« je pripovedoval. »Biti blizu ljudi, biti pozoren na revne, ne živeti zaprt v kuriji, biti blizu duhovnikom. (...) Po drugi strani pa je pomembno poudariti še nekaj: Bergoglio je bil zmeraj človek molitve, dolge molitve.« Dober znanec papeža Frančiška je bil kot vrhovni predstojnik Misijonske družbe tudi Tomaž Mavrič. Kot redovnik na čelu lazaristov se je z argentinskim papežem večkrat srečal, med drugim leta 2018, ko sta govorila o vincencijanski karizmi ob njeni 400-letnici in o Argentini, kjer imata nekatera skupna poznanstva. Kot je povedal Mavrič, je bil ravno zato njun pogovor domač in sproščen, saj sta obujala spomine na iste osebe. Papež je omenil vse tri slovenske škofe, ki delujejo v Argentini in jih pozna po imenu. Mavrič o papežu Frančišku pravi, da je imel v sebi veliko vincencijanskega, s svojimi besedami in dejanji je kazal, da »so mu ubogi blizu, Jezusa srečuje v ubogih«. Pedro Opeka: Skupna zavezanost revnim Med dobre prijatelje pokojnega papeža Frančiška sodi še drug lazarist, Pedro Opeka, argentinsko-slovenski misijonar na Madagaskarju. Spoznala sta se v Buenos Airesu v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Opeka študiral teologijo v San Miguelu. Njuno prijateljstvo se je poglobilo zaradi skupne zavezanosti pomoči revnim, še zlasti, ko je nadškof Bergoglio postal papež. Leta 2019 je Opeko tudi obiskal na hribu v malgaški prestolnici Antananarivo, posejanem s sedmimi vasmi združenja Akamasoe, ki so jih zgradili na nekdanjem smetišču. Papež in Pedro sta se krepko objela. »Stisnila sva se kot dva velika prijatelja, starejši brat in mlajši brat,« je povedal misijonar slovenskega rodu. »Zame je veselje, veliko veselje, da se spet srečam s svojim nekdanjim študentom: oče Pedro je bil moj študent na Teološki fakulteti v letih 1967–1968,« je zbrani množici povedal papež. Poudaril je, da je Akamasoa, »mesto prijateljstva«, kjer si s svojimi rokami prizadevajo za dostojanstvo družin, izraz Božje navzočnosti med njegovim ubogim ljudstvom. Pedro je povedal, da je bil papežev obisk zanje zgodovinski dogodek. Na njegovo prošnjo je ob poti blagoslovil kapelo svete družine, h kateri se je njegov oče zatekel v smrtni nevarnosti ob koncu druge svetovne vojne in bil rešen. S slovenskimi škofi Vrnimo se v domovino staršev Pedra Opeke, v Slovenijo, in si oglejmo Frančiškove vezi s Cerkvijo na Slovenskem. Papež je za sedanjo podobo katoliškega občestva sprejel več pomembnih odločitev; med drugim je z imenovanji močno vplival na sedanjo podobo Slovenske škofovske konference, saj je Stanislava Zoreta imenoval za ljub-janskega nadškofa, Franca Šuštarja za ljubljanskega pomožnega škofa; Alojzija Cvikla za mariborskega nadškofa, Maksimilijana Matjaža za celjskega škofa, Andreja Sajeta za novomeškega škofa in Petra Štumpfa za koprskega škofa. Slovenski škofje so se od 26. februarja do 3. marca 2018 med obiskom ad limina v Rimu srečali tudi s papežem. Zanje si je vzel dobri dve uri časa. »Takšen je bil naš pogovor: lep, prijazen, domač,« je vtise povzel nadškof Zore. »Ves čas sem imel občutek, da je med nami oče, ki nagovarja svoje sinove, in da je med nami brat, ki posluša svoje brate. Poslušal nas je zelo pozorno, na naša vprašanja pa odgovarjal z naklonjenostjo in izkušnjami, ki jih ima. Posebej nam je položil na srce škofovsko skrb za duhovnike.« Takratni novomeški škof Andrej Glavan je jasno zaznal, »da je papež Frančišek dal sodelavcem navodila, naj predvsem poslušajo in naj nam ne pridigajo. Njihov prijazni sprejem sem razumel tudi kot odsev papeževe očetovske skrbi in pozornosti.« Murskosoboški škof pa je povedal: »Papež nas je spodbudil, naj ne bomo črnogledi, ampak naj vztrajno prosimo Gospodarja žetve – ob tem pa imejmo najprej odprta vrata župnišč, da bodo mladi sprejeti, da bodo duhovniki v kraju zgled, pa seveda, da bomo tudi sami pastirji odprtega in veselega srca.« Koprskemu škofu Juriju Bizjaku je glede duhovnih poklicev »kot oče dejal, da poklici so, vendar se ne razvijejo, ne zaživijo, ker mi nismo veseli pričevalci«, in poudaril pomen prenašanja vere s starih staršev na vnuke. Potem ko je bilo 14. marca 2022 izvoljeno novo vodstvo Slovenske škofovske konference – predsednik Andrej Saje, podpredsednik Peter Štumpf in član Stalnega sveta SŠK Maksimilijan Matjaž – je le-to 13. in 14. junija 2022 obiskalo nekatere urade Svetega sedeža, v zasebno avdienco pa jih je prvi dan obiska sprejel tudi papež Frančišek. Z njim se je škof Matjaž, delegat Cerkve na Slovenskem, imel priložnost srečati še na zasedanjih sinode o sinodalnosti oktobra 2023 in oktobra 2024. S slovenskimi predstavniki države Sveti oče je poleg cerkvenih voditeljev sprejemal tudi predstavnike države. Z njim so se srečali predsednica vlade Alenka Bratušek (2013), premier Miro Cerar (2015), predsednik Borut Pahor (2016, 2018 v avdienci s Pedrom Opeko in 2022), predsednik vlade Marjan Šarec (2019), predsednik Borut Pahor (2022), predsednik vlade Robert Golob (2022) ter predsednica Nataša Pirc Musar (2023 in 2024). Za časa papeža Frančiška so kot veleposlaniki pri Svetem sedežu delovali Maja Marija Lovrenčič Svetek (2010–2015), Tomaž Kunstelj (2015–2019), Jakob Štunf (2019–2023) in Franc But (2023–). S papežem so se srečale ali bile v stiku še mnoge druge slovenske osebnosti iz cerkvenega, družbenega ali političnega življenja v Sloveniji in Argentini, a na omejenem prostoru vseh ni mogoče omeniti. Potica ali ljubezen gre skozi želodec Končajmo z nekoliko manj resno, a nič manj pomembno temo. Slovenci smo vezi s papežem pletli še na drugačen način, in sicer prek kulinarike, bolj natančno prek slovenske narodne sladice. Jorge Bergoglio je prvič okusil potico, ko mu jo je spekla snaha njegove nečakinje Marie Inés, Vladimirjeva mama. Nečakinji je zaupal, da mu je bila všeč, in odtlej sta mu jo z Vladimirjem vedno znova poslala. Kako zelo Slovence papež povezuje s to sladico, se je izkazalo, ko je 24. maja 2017 papež Frančišek Melanio Trump, ki je bila v Vatikanu na obisku skupaj z možem, vprašal, ali svojemu možu kdaj postreže potico. A Melania bržkone ni pričakovala, da bi jo argentinski papež, ki govori špansko, vprašal po slovenski sladici, o kateri večina še nikoli ni slišala, zato je sprva mislila, da je papež govoril o pici, torej jedi, ki je po izgovarjavi zelo sorodna besedi potica, manjka le en zlog. Septembra 2019 so se s papežem na Trgu svetega Petra srečali bogoslovci ljubljanskega bogoslovnega semenišča. Svetoval jim je, kaj storiti, da bi bilo v Sloveniji več bogoslovcev: »Potrebna je molitev, delo, pokora.« In z nasmehom dodal: »ter potica«. Papeževo zanimanje za potico je med Slovenci postalo močno znano in so mu jo prinesli ob najrazličnejših priložnostih. Ko se je 27. aprila 2016 ob sredini avdienci na Trgu svetega Petra s papežem rokoval skakalni šampion Peter Prevc, ki je bil tam s svojimi domačimi, mu je potico izročila Petrova mama Julijana. Po nasmejanih obrazih sodeč so Frančiška z njo razveselili. Kot je papež zaupal Tomažu Mavriču, je potic dobil res veliko, a vseh ni mogel pojesti in jih je delil z drugimi, denimo s švicarsko gardo.

Papež Frančišek in Slovenci

Papež Frančišek in Slovenci

Velikonočna lekcija iz poslušnosti

Veliki teden papeža Frančiška

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.