Zapri
Iskanje

Papež Frančišek: »Ne bodimo vzvišeni!«

Za vas piše:
K. C.
Objava: 28. 10. 2019 / 10:12
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 28.10.2019 / 10:24
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Papež Frančišek: »Ne bodimo vzvišeni!«

Papež Frančišek: »Ne bodimo vzvišeni!«
Papež Frančišek je v baziliki sv. Petra vodil slovesno somaševanje ob zaključku škofovske sinode za Amazonijo.

Papež Frančišek je v soboto, 26. oktobra, dopoldan v baziliki sv. Petra vodil slovesno somaševanje ob zaključku škofovske sinode za Amazonijo. V pridigi se je navezal na Božjo besedo o Jezusovi priliki, v kateri molita farizej in cestninar ter na molitev ubožca. Povabil je k molitvi za milost, da ne bi bili vzvišeni, da bi prepoznali, da potrebujemo Božje usmiljenje in da bi znali prisluhniti kriku ubogih.

Farizej ne moli, ampak se hvali

Farizej se hvali, kako natančno izpolnjuje zapovedi, pozabi pa največjo: ljubiti Boga in bližnjega (prim. Mt 22,36-10). Ker je prepoln lastne gotovosti in sposobnosti, da se drži zapovedi, lastnih zaslug in kreposti, je osredotočen le nase in nima ljubezni, zato namesto da bi molil, hvali samega sebe. Gospoda ne prosi ničesar, saj ne čuti, da bi kaj potreboval ali bi bil dolžan, ampak da je upnik. Je v templju Boga, vendar pa prakticira religijo jaza. Številne skupine, kristjani, katoličani gredo po tej poti.



Bližnjega zaničuje, saj se ima za boljšega od drugih, od »ostankov, kot jih imenuje. »Kolikokrat vidimo, da se ta dinamika uresničuje v življenju in zgodovini! Kolikokrat tisti, ki je pred nami, kakor farizej pred cestninarjem, postavlja zidove, da bi povečal razdalje, da bi tako drugi postali še bolj zavrženi,« je dejal papež Frančišek. »Ali pa jih ima za zaostale in malovredne, zaničuje njihova izročila, izbriše njihove zgodbe, zasede področje, si prilasti dobrine. Koliko domnevnih vzvišenosti, ki se spreminjajo v zatiranja in izkoriščanja, tudi danes! To smo videli med sinodo, ko smo govorili o izkoriščanju stvarstva, ljudi, prebivalcev v Amazoniji, o trgovini z ljudmi, o trgovanju z ljudmi.«

Resnično češčenje Boga gre vedno prek ljubezni do bližnjega

Religija jaza se nadaljuje, hinavska s svojimi obredi in »molitvami«. Mnogi katoličani so pozabili biti kristjani in človeški - pozabljajo na resnično češčenje Boga, ki gre vedno preko ljubezni do bližnjega. Tudi kristjani, ki molijo in hodijo ob nedeljah k maši, so podložniki te religije jaza. »Molimo, da bi prosili za milost, da se ne bi imeli za vzvišene, da smo v redu, da ne bi postali cinični in posmehljivi. Prosimo Jezusa, naj nas ozdravi tega, da bi o drugih slabo govorili in se pritoževali, da bi koga zaničevali. Te stvari Bogu niso všeč.«



Cestninar pa govori o svojih pomanjkljivostih, na revščini življenja, saj se v grehu nikoli ne živi dobro. »Tisti človek, ki izkorišča druge, se prepozna ubog pred Bogom in Gospod usliši njegovo molitev, ki je sestavljena le iz sedmih besed, vendar iz pravih drž.« Cestninar namreč stoji daleč stran, farizej pa spredaj. Pred Boga postavi srce, ne zunanjosti.

»Moliti pomeni pustiti se gledati Bogu od znotraj, saj je Bog, ki me gleda, ko molim, moliti je torej pustiti se, da nas Bog gleda od znotraj, brez pretvarjanj, brez izgovorov, brez opravičevanja. Večkrat nam gre na smeh ob kesanju polnem samo opravičevanja. Bolj kot kesanje, se zdi, da je samo kanonizacija. Od hudiča namreč prihajata nejasnost in dvoličnost, to so opravičevanja in od Boga luč ter resnica, kar je prosojnost mojega srca,« je povedal sveti oče.

Tisti, ki je dober, a domišljav, je poražen; tistega, ki je slab, vendar ponižen, pa Bog poviša. Če iskreno pogledamo vase, v vseh nas vidimo oba, farizeja in cestninarja. Malo smo cestninarji, saj smo grešniki, in malo farizeji, ker smo domišljavi, sposobni samoopravičevanja, smo eksperti v tem, da se opravičujemo! Pri drugih pogosto deluje, pri Bogu pa ne. Molimo, da bi prosili za milost, da bi se čutili potrebni usmiljenja, notranje ubogi. Tudi zato nam dobro dene obiskovanje ubogih, da bi se spomnili, da smo ubogi; da bi se spomnili, da Božje zveličanje deluje le v ozračju notranjega uboštva.

Prisluhniti ubogim

Molitev ubožca se povzpne naravnost k Bogu. Verski čut Božjega ljudstva je v ubogih videl »nebeške vratarje«: oni so tisti, ki nam bodo odprli ali ne vrata večnega življenja; oni, ki se niso imeli za gospodarje tega življenja, ki niso postavljali sebe pred druge, ki so imeli svoje bogastvo le v Bogu. Oni so žive ikone krščanskega preroštva.

Papež se je sinodalnim očetom tudi zahvalil za iskrenost pri izmenjavi stališč. Dodal je, da so prisluhnili tudi glasovom ubogih in razmišljali o negotovosti njihovih življenj, ki jim grozijo plenilski modeli razvoja. Mnogi so dejali tudi, je povedal papež, da stvarstvo ni sredstvo, ki ga je je treba izkoristiti, temveč dom, ki ga je treba varovati.

Tudi v Cerkvi se glasove ubogih utiša, ker so neprijetni, zato je sveti oče ob koncu zbranih dejal, naj prosijo za milost, da bi znali prisluhniti kriku ubogih; to je krik upanja Cerkve.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh