Po navedbah vatikanskih medijev je papež v začetku tedna v bolnišnici sprejel vatikanskega državnega tajnika kardinala Pietra Parolina in nadškofa Edgarja Peño Parro, namestnika za splošne zadeve na vatikanskem državnem tajništvu, ter Dikasterij za zadeve svetnikov pooblastil, da objavi vrsto odlokov o novih kanonizacijah.

Sveti oče je potrdil »darovanje življenja« Božjih služabnikov p. Emila Josepha Kapauna, ki je med drugo svetovno vojno in vojno v Koreji služil kot kaplan ameriške vojske, in italijanskega laika Salva D'Acquista.

Preberite tudi: Nova pot do svetništva: darovanje življenja

Kategorija »darovanje življenja« je ena novejših v beatifikacijskih in kanonizacijskih postopkih in se razlikuje od razlogov, ki temeljijo na mučeništvu in junaških krepostih. Papež Frančišek jo je uvedel leta 2017, da bi kot svetnike priznal »tiste kristjane, ki svobodno in prostovoljno« darujejo svoje življenje iz ljubezni do bližnjega ter posledično sami umrejo prerane smrti«.

Z odloki »darovanja življenja« in s priznanjem junaških kreposti Božji služabniki postanejo častitljivi. Za beatifikacijo, naslednjo stopnjo v postopku kanonizacije, je potreben potrjen čudež.

Papež Frančišek se je odločil, da bo glede prihodnjih kanonizacij sklical konzistorij, za katerega pa datum še ni določen.

Emil Kapaun

Emil Joseph Kapaun, rojen 20. aprila 1916 v Kansasu, je bil vojaški duhovnik v Burmi med drugo svetovno vojno, nato pa je kot kurat znova služil v ameriški vojski v Koreji, kjer je kot vojni ujetnik umrl v zaporniškem taborišču Pyoktong.

Duhovniško posvečenje je prejel leta 1940, leta 1944 pa se je kot kurat pridružil ameriški vojski. Še kot vojni ujetnik v Koreji je služil drugim: sredi trpljenja in pomanjkanja je nadaljeval svoj apostolat in neutrudno pomagal 3.500 drugim zapornikom.  Pomanjkanje hrane in oblačil ter telesne težave, ki so jih povzročile razmere v zaporu, so ga močno oslabile, dokler se teden dni po veliki noči leta 1951 ni zgrudil na tla. Kitajski zaporniki, ki so od Korejcev prevzeli nadzor nad taboriščem, so ga poslali v »hišo smrti«, objekt, kjer so zapornike pustili brez vode, hrane in oskrbe: Emil Kapaun je tam umrl 23. maja 1951. 

Salvo D'Aquisto (1920-1943) je bil med drugo svetovno vojno pripadnik italijanskih karabinjerjev. FOTO: Vatican Media

Salvo D'Aquisto

Papež je priznal tudi daritev življenja Božjega služabnika Salva D'Acquista, vernega laika, ki se je rodil 15. oktobra 1920 v Neaplju in umrl 23. septembra 1943 v Palidoru v Italiji.

Božji služabnik Salvo je bil med drugo svetovno vojno pripadnik italijanskih karabinjerjev, ki se jim je pridružil v starosti 18 let. V letih med 1940 in 1942 je bil poslan v Libijo, kjer je jasno pokazal svoje versko prepričanje in moralno neoporečnost, tudi s konkretnimi znamenji, ko se je recimo v javnosti pokrižal ali molil rožni venec. Po vrnitvi v Italijo so ga Nemci obtožili poskusa atentata, zaradi česar so načrtovali usmrtitev 22 talcev. V zameno za njihovo osvoboditev je Salvo D'Acquisto prevzel osebno odgovornost za nesrečo z eksplozivom. Triindvajsetletnega karabinjerja so nacisti takoj ustrelili, medtem ko so si talci uspeli rešiti življenje.

Priznanje junaških kreposti

Poleg tega je papež priznal junaške kreposti treh Božjih služabnikov. To so:

- Michele Maura Montaner, škofijski duhovnik in ustanovitelj kongregacije »Hermanas Celadoras del Culto Eucarístico«, rojen 6. septembra 1843 v Palmi de Mallorci v Španiji, kjer je tudi umrl 19. septembra 1915;

- Didaco Bessi, škofijski duhovnik in ustanovitelj Kongregacije sester dominikank Rožnovenske Marije, rojen 5. februarja 1856 v Iolu v Italiji, kjer umrl 25. maja 1919;

- Kunegunda Siwiec, verna laikinja, rojena 28. maja 1876 v kraju Stryszawa - Siwcówka na Poljskem; umrla je 27. junija 1955.

Bartolo Longo (1841-1926) je bil odvetnik iz Neaplja, ki je sprva preziral Cerkev, pozneje pa se je spreobrnil. FOTO: Vatican Media

Kanonizacija blaženih

Frančišek je potrdil tudi kanonizacijo dveh blaženih. To sta:

- Jose Gregorio Hernández Cisneros, verni laik, rojen 26. oktobra 1864 v Isnotúju v Venezueli. V domovini je slovel kot »zdravnik ubogih«, saj je večino svojega življenja posvetil skrbi za bolnike, predvsem uboge, v katerih je videl trpečega Jezusa. Moč je črpal iz molitve in tesnega odnosa z Bogom. Umrl je 29. junija 1919, ko ga je v venezuelski prestolnici Caracas med prečkanjem ulice zbil avtomobil. Dr. Hernández je bil na poti v lekarno, da bi kupil zdravila za ostarelo bolnico. Dan prej je bila v Parizu podpisana pogodba, s katero se je uradno končala prva svetovna vojna. 

- Bartolo Longo, verni laik, rojen 10. februarja 1841 v italijanskem Latianu, umrl je 5. oktobra 1926 v Pompejih. Bl. Bartolo je bil odvetnik iz Neaplja, ki je sprva preziral Cerkev, pozneje pa se je spreobrnil in je pristojen za ustanovitev marijanskega svetišča Presvetega rožnega venca v Pompejih. Bil je goreč katehet in človek, predan pomoči tistim, ki so jo najbolj potrebovali. Velja za enega največjih glasnikov pobožnosti presvetega rožnega venca v 20. stoletju.

Jose Gregorio Hernandez (1864-1919) je slovel kot »zdravnik ubogih«. FOTO: Venezuelska škofovska konferenca

Papež Frančišek se je odločil, da bo glede prihodnjih kanonizacij sklical konzistorij, za katerega pa datum še ni določen.