Papež Frančišek je sinoči v baziliki sv. Petra vodil večernice ob začetku izrednega misijonskega meseca oktobra. V nagovoru je vernike spodbudil, naj bomo priče v misijonarski Cerkvi, ki je vedno »na poti«.

1. oktobra v Katoliški cerkvi obhajamo god sv. Terezije Deteta Jezusa ali »male cvetke«, skupaj s sv. Frančiškom Ksaverijem zavetnice misijonov, čeprav nikoli ni zapustila svojega karmeličanskega samostana.

Trije misijonarski zgledi

Papež Frančišek je oba omenil v mašnem nagovoru. Sv. Terezija, je dejal, »je iz molitve naredila gorivo za misijonarsko dejavnost v svetu«. Sv. Frančišek Ksaverij je takoj za sv. Pavlom »eden izmed največjih misijonarjev Cerkve«. Skupaj s častitljivo Pauline Jaricot, francosko laikinjo, ki je pomagala pri odpiranju ustanove, iz katere so nastale današnje Papeške misijonske družbe, »nas predramijo« in nam ponujajo izziv, da bi »izstopili iz svojih oklepov in pustili svoje lagodnosti zaradi evangelija«.

Uporabimo svoje darove

Papež je nagovor začel s premišljevanjem o priliki o talentih iz evangelija po Mateju: »Bog nam je zaupal svoje največje darove: naše življenje, življenje drugih,« je pojasnil. In Bog nas kliče k pogumnemu in ustvarjalnemu prizadevanju, da bi ti darovi obrodili sad. Izredni misijonski mesec nas po papeževih besedah »spodbuja, da bi postali dejavni v dobrem. Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji«.

Živimo kot priče

Biti misijonar, je pojasnil sveti oče, pomeni, da »živimo kot priče«. Priča je pravzaprav »ključna beseda: beseda, ki ima isti koren kot beseda mučenec«. »Mučenci živijo tako, da širijo mir in veselje, da ljubijo vse, tudi svoje sovražnike, iz ljubezni do Jezusa,« je nadaljeval papež: »Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?«

Poslanstvo, ne opustitev

Frančišek se je nato vrnil k priliki o talentih in spomnil, kako je Jezus boječega služabnika opisal kot »hudobnega in lenega«. Hudoben je bil, je pojasnil, ker ni storil dobrega: njegova krivda je bila »greh opustitve«. »Živeti opustitev pomeni zanikati svojo poklicanost: opustitev je nasprotno od poslanstva.«

Grehi proti poslanstvu

Proti poslanstvu grešimo, ko ne širimo veselja, »ko o sebi razmišljamo kot o žrtvah, ko mislimo, da nas nihče ne ljubi in ne razume«. Proti poslanstvu grešimo takrat, »ko podležemo vdanosti v usodo«, ko se pritožujemo, da gre vse narobe, tako v svetu kot v Cerkvi«. Proti poslanstvu grešimo, »ko postanemo sužnji strahov, ki nas hromijo in onesposobijo«, ko živimo življenje kot težo in ne kot dar; ko smo v središču mi s svojimi napori, »ne pa bratje in sestre, ki čakajo, da bi bili ljubljeni«.

Cerkev na poti

Če Cerkev ni »na poti, potem ni Cerkev,« je zatrdil papež. Cerkev na poti je misijonska Cerkev, »ki ne izgublja časa s tem, da joka nad stvarmi, ki gredo narobe …, Cerkev, ki ne išče varovanih oaz, da bi mirno živela, temveč si želi biti le sol zemlje in kvas za svet«.

Vsi smo misijonarji

Danes začenjamo misijonski mesec oktober, je dejal papež, »pri tem pa nas spremljajo redovnica, duhovnik in laikinja. Spominjajo nas, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve«.

Gospod te kliče

V tem mesecu, je poudaril sveti oče, »Gospod kliče tudi tebe«. Kliče vas, družinski očetje in matere; vas, mladi, ki sanjate velike stvari; tebe, ki delaš v tovarni, v trgovini, na banki, v restavraciji; tebe, ki si brez dela; tebe, ki si na bolniški postelji … Gospod te vabi, da postani dar tam, kjer si, takšen, kot si, s tistim, ki je ob tebi«.

Gospod te prosi, »da ne bi zgolj prenašal življenja, ampak ga podarjal; da se ne bi smilil samemu sebi, ampak bi jokal s tistimi, ki trpijo«. »Pojdi, Gospod te ne bo pustil samega,« je sklenil papež Frančišek. »Ko boš pričeval, boš odkril, da je Sveti Duh prišel pred teboj in ti pripravil pot. Pogum, bratje in sestre, pogum!

Vir: Vatican News / Radio Vatikan
Foto: Vatican Media