Papež in kralj molila skupaj, anglikanci razdeljeni

Prejšnji četrtek je britanski kralj Karel III. s kraljico Camillo obiskal Vatikan in se udeležil ekumenske molitve s papežem Leonom XIV. v Sikstinski kapeli. Poleg visokega državniškega obiska je srečanje imelo tudi globok verski in ekumenski pomen: prvič po skoraj petsto letih je angleški vladar molil skupaj s papežem, potem ko je Henrik VIII. leta 1534 Cerkev v Angliji odcepil od Rima. Pod Michelangelovo fresko Poslednje sodbe sta Karel III. in Leon XIV. prisostvovala obredu, ki je prepletal katoliške in anglikanske prvine, v ospredju pa je bilo tudi varovanje stvarstva, ki je v središču prizadevanj britanskega monarha. Pri molitvi so sodelovali tudi nadškof Yorka Stephen Cottrell, ki zaseda drugi najvišji položaj v Anglikanski Cerkvi, katoliški nadškof Westminstra, kardinal Vincent Nichols in katoliški nadškof St. Andrewsa in Edinburga Leo Cushley. Karel III. je kasneje obiskal še baziliko sv. Pavla zunaj obzidja, ki je zgodovinsko povezana z angleško monarhijo, in bil sprejet v bratovščino opatije sv. Pavla kot častni »kraljevi sobrat«. Ekumenski korak Obisk, ki je bil predviden že aprila letos, a je bil odpovedan zaradi slabega zdravja papeža Frančiška, je nedvomno pomemben korak v ekumenskih odnosih med Katoliško in Anglikansko Cerkvijo. Prejšnja kraljica Elizabeta II. se je v svoji dolgi vladavini srečala z več papeži, a z nobenim od njih ni nikoli molila v javnosti. Po drugi strani pa na ta dialog vplivajo tudi notranje težave v anglikanski struji krščanstva. Ta sicer že zgodovinsko združuje preplet različnih tokov, saj se deli na »visoko Cerkev«, ki je bližje katolištvu, »nizko Cerkev«, ki jo bolj zaznamuje tradicija reformacije, in vse bolj prisotno liberalno smerjo. V zadnjem času se pojavljajo nove delitve zaradi kontroverznih tem: od ženskega duhovništva do moralnih vprašanj, kot so posvetitve duhovnikov v istospolni zvezi, blagoslovi istospolnih parov ali stališče do splava. Svetovno anglikanstvo Pomemben prelom je bilo tudi letošnje imenovanje Sarah Mullally za nadškofinjo v Canterburyju, kar je najvišji položaj v Anglikanski Cerkvi. Sedež nadškofa iz Canterburyja je sicer le »prvi med enakimi« in še zdaleč nima enake vloge kot na primer papež v Katoliški Cerkvi, ampak je le en od simbolov edinosti svetovne anglikanske skupnosti. Imenovanje Mullallyjeve je negativno odmevalo predvsem v Afriki in drugod na globalnem jugu. Anglikanska Cerkev se je širila z misijonom v kolonijah Britanskega imperija, od Severne Amerike do Azije in Afrike. Na začetku so bile novonastale skupnosti še del angleške Cerkve, kasneje pa so se osamosvojile in zdaj oblikujejo ohlapno povezavo: razdeljena je v 42 provinc v 165 državah, od skupno 85 milijonov vernikov pa jih je 63 milijonov v Afriki. Konservativna opozicija Cerkve, ki nasprotujejo liberalnim spremembam, so leta 2008 organizirale ločeno konferenco pod kratico GAFCON. Trdijo, da predstavljajo večino anglikancev po svetu, 16. oktobra letos pa so razglasili, da zdaj predstavljajo »globalno anglikansko skupnost«. »Kot je že od samega začetka, nismo zapustili anglikanske skupnosti; mi smo anglikanska skupnost,« je ob tem povedal predsednik sveta nove organizacije, ruand-ski nadškof Laurent Mbanda. Mbanda kritizira imenovanje Mullallyjeve, saj po njegovih besedah »večina anglikanske skupnosti še vedno verjame, da Sveto pismo zapoveduje škofovsko posvečenje le za moške«. Vse province so pozvali, naj v svojih ustanovnih dokumentih odstranijo omembo občestva z nadškofijo v Canterburyju in angleški Cerkvi, a za zdaj ni jasno, kdo vse bo »prestopil« v novo organizacijo. Težave po svetu in doma Nekdanji anglikanski duhovnik Ed Tomlinson je za portal The Pillar povedal, da je situacija kaotična: »Mislim, da je danes prva težava katere koli anglikanske organizacije, da ne morejo niti opredeliti, kaj anglikanstvo pravzaprav je, ne da bi drugi anglikanci ovrgli to opredelitev. … V resnici se je anglikanstvo preobrazilo v zelo ohlapen dežnik, ki združuje številne različne skupnosti s tako različnimi prepričanji, da se vsaka trditev o enotnosti zdi nemogoča in nespametna tako navznoter kot navzven.« Revija Economist pa je maja opozorila, da se anglikanske cerkve po Angliji praznijo. V zadnjem desetletju so zaprli 3500 cerkva (ostaja jih še okoli 16.000), bogoslužij pa se udeležuje le kak odstotek njenih formalnih odraslih pripadnikov. Porast vernosti, ki ga v zadnjem času zaznavajo med mladimi, se ne pozna toliko v klopeh anglikanskih cerkva, ampak presenetljivo bolj v katoliških. Po drugi strani je Anglikanska Cerkev močno povezana z državo: je državna Cerkev, vpeta v institucije, šestindvajset njenih škofov ima stalni sedež v lordski zbornici.

Papež in kralj molila skupaj, anglikanci razdeljeni

Papež in kralj molila skupaj, anglikanci razdeljeni

KOMEN IN ŠTANJEL - KOBJEGLAVA – Svetoletno romanje v Stično in na Muljavo

TIŠINA, BAKOVCI – Romanje na Hrvaško

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.