Papež Frančišek je izpostavil pomen hebrejsko govorečih katoličanov v Izraelu. Poslanico, ki so jo v tem tednu predstavili na Radiu Vatikan, je naslovil na škofovskega vikarja Latinskega patriarhata v Jeruzalemu, p. Davida Neuhausa, ob 60. obletnici ustanovitve »Vikariata sv. Jakoba«. Vikariat duhovno oskrbuje nearabsko govoreče katoličane v Izraelu, med njimi tudi spreobrnjene jude, preseljence iz številnih držav in arabske kristjane, ki živijo v sklopu izraelske družbe.

V poslanici, ki jo je naslovniku prenesel vatikanski državni tajnik kardinal Piero Parolin, je zapisano, da papež moli za okrepitev občestva vikariata. Vikariat sv. Jakoba naj bi postal »vse bolj učinkovito orodje dialoga in miru v širši družbi ter znamenje Kristusove ljubezni do potrebnih«. Upati je, da bo veselo pričevanje evangelija »ne le z besedami, ampak predvsem z živim izkustvom Božje navzočnosti« spodbudilo vse vernike.

Papež Janez Pavel II. je vikariat potrdil leta 2003 in za njegovega vodjo imenoval pomožnega škofa, benediktinskega patra Jean-Baptista Gouriona. Od njegove smrti manjšino okoli 5.000 hebrejsko govorečih in okoli 50.000 drugih nearabsko govorečih katoličanov vodi jezuit p. Neuhaus. Statute vikariata je leta 2003 potrdil tudi Sveti sedež.

Člani Neuhausovega vikariata govorijo hebrejsko, njihovi otroci obiskujejo judovske šole in so v celoti vključeni v izraelsko družbo. Kolikor je posebna hebrejsko govoreča katoliška skupnost v Sveti deželi, tako posebne so tudi njene pastoralne zahteve, s katerimi se sooča patriarh vikar Neuhaus kot njen voditelj.

Z ustanovitvijo države Izrael leta 1948 je v mlado deželo prišlo tudi veliko katoličanov, iz gospodarskih ali političnih razlogov, ali pa preprosto zato, da bi lahko naposled živeli v mirus svojimi judovskimi sorodniki. Priseljenci iz Rusije, s Poljske, z Madžarske, iz Romunije, Italije in Nemčije so se naučili hebrejskega jezika. Neuhaus v pastirskem pismu ob jubileju spominja, da je hebrejščina »dosti več kot zgolj jezik«, saj gre za jezik, ki je neločljivo povezan z judovstvom, v katerem ležijo korenine krščanstva.

Z izraelskim deželnim jezikom so katoliški priseljenci dobili občutek, da novi državi resnično pripadajo. Šele hebrejščina jim je omogočila, da so o svoji veri govorili tudi s predstavniki judovsko-izraelske družbe. Poleg tega skupni jezik med seboj povezuje priseljene katoličane iz različnih držav. V leta 1955 ustanovljenem Vikariatu sv. Jakoba so hebrejsko govoreči katoličani in njihovi otroci našli tudi duhovno domovino.

Vir: Kathpress
Foto: splet