Papež, ki je v štirih dneh razburkal Francijo [KOMENTAR]
Papež, ki je v štirih dneh razburkal Francijo [KOMENTAR]
Toda ni šlo za nostalgijo z vračanjem v preteklost, ampak za umetniško izvedene prizore, ki so govorili o prebujanju najbolj smelega dejanja, ki ga je človek zmožen v vseh obdobjih svoje zgodovine, se pravi za vstopanje v svetništvo. Biti svetnik ne pomeni biti nadčlovek, ampak preprosto dopustiti, da Božji Duh deluje v vsaki osebi, ki sprejema prijateljstvo z Bogom. Zato mora kdaj tudi utihniti in prisluškovati odmevom iz večnosti. Papežu ni bilo težko skleniti dogodka z vzklikom: »Vi ste svetniki Francije!«, kajti tako kot svetniške osebnosti, tudi vi sprejemate, da boste za ceno žrtve priče Božjega usmiljenja in dobrote v svetu, kjer živite.
Pravzaprav je to misel nakazal že pri obisku katehumenov in novokrščencev na Katoliški univerzi (Cathoju), ko je prisluhnil pričevanju novih kristjanov. Ne samo, da se jim je zahvalil za mladostni polet, ampak jim je obljubil, da se bo zahvaljujoč njim tudi Cerkev spremenila, pomladila in v javnosti bolj pogumno oznanjala temeljne človeške in krščanske vrednote. V njegovih besedah ni bilo nič triumfalizma in tudi ne romantične zanesenosti, le neusahljivo upanje. Novokrščencem je pritrdil, da je treba v skrivnosti vere in ljubezni venomer rasti, saj sicer nastopi nova praznina.
Biti svetnik ne pomeni biti nadčlovek, ampak preprosto dopustiti, da Božji Duh deluje v vsaki osebi, ki sprejema prijateljstvo z Bogom.
Na fakulteti, kjer se je tudi po vojni rojevala sociologija religije, je nagajivo omenil, da je Božji Duh presenetil sociologe, saj gre današnji tok mladih proč od sekularizacije. Papež Leon kot kristjan verjame v neizmerno skrivnost človeškega srca in duše. Če verjamemo v človeško ustvarjalnost kot odsev Božjega stvariteljstva, se nimamo ničesar bati, tudi umetne inteligence ne. To vero v človeško dostojanstvo in ustvarjalnost je dobesedno poudarjal tudi v mikrofon Unesca.
Leon ni spregledal čudovito obnovljene katedrale Notre-Dame, toda njeno najbolj vzvišeno poslanstvo onkraj vsake muzejske vrednosti je, da se v tem svetišču dà zares moliti. Tako je tam z bogoslovci in duhovniki zapel le večernice.
Na romanju v Lurd je hotel biti predvsem romar, zato se je nadvse posvečal dva tisoč bolnikom, ki so ga čakali. Kako jasno so zvenele njegove besede, da ne smemo dopustiti, da postane normalno, da nekomu asistiramo pri samomoru. Tudi če zakon to dovoljuje, morala, ki prihaja iz globine človeške duše, to zanika: »Kar je legalno, še ni moralno.« Človeško življenje prinaša upanje in se nam nasmehne, čeprav ugaša. Ljubezen je vedno močnejša. Leon si je kot Kristus tudi naložil grehe drugih kristjanov in celo duhovnikov, zato je še uro dlje, kot je bilo predvideno, poslušal vsakega posebej od zlorabljenih v Cerkvi in jim obljubil, da se bo Cerkev očiščevala še naprej, on pa bo z njimi trpel in molil.
Človeško življenje prinaša upanje in se nam nasmehne, čeprav ugaša.
Sveti oče se je zvečer kot navaden vernik pomešal z ostalimi romarji s svečo v roki in molil za vse trpeče. S tem je pokazal, da smo vsi ljudje berači Božjega usmiljenja in besede.
Zadnji dan je pohitel v Loreno, ki je nekaj posebnega v evropski zgodovini, skupaj z Alzacijo sta si jo pogosto podajali Nemčija in Francija. Pokrajini, ki sta bili vir zgodovinskega spora med dvema državama, sta postali njuno vezno tkivo, jedro nastanka Združene Evrope. To je bila zasluga politika Roberta Schumana, ki je iz svoje vere črpal navdih za prijateljstvo med narodoma. To je bil čudežni proces in Francozi bi radi Schumana razglasili za blaženega. Papež Leon ve, da bo za mir v Evropi potrebno še veliko čudežnega, toda on nikoli ne obupa. Tudi ni dvignil rok nad laično duhovnostjo predsednika Macrona, ki je zagotavljal, da ga ne bo k nobeni izmed Leonovih mašnih daritev, a slednjič je le prišel k maši v katedralo v Metzu.
Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina.



