V nadaljevanju katehez, posvečenim evangeljskim prilikam, je papež spomnil na »učenega človeka, učitelja postave« iz Lukovega evangelija: ta mladenič je po njegovih besedah preveč osredinjen nase in zanemarja druge.

Učitelj postave se obrne na Jezusa in ga vpraša, kako lahko doseže večno življenje. Toda papež Leon v ozadju tega vprašanja izpostavi »globljo potrebo po pozornosti«, saj mladenič Jezusa prosi, naj mu razloži besedo »bližnji«.

FOTO: Vatican Media

Koga sem ljubil?

V odgovor na to vprašanje Jezus pove priliko, ki povsem spremeni mladeničevo vprašanje iz »Kdo me ljubi?« v »Koga sem jaz ljubil?« Papež pojasnjuje, da je prvo vprašanje nezrelo, »medtem ko je drugo vprašanje odraslega človeka, ki je razumel smisel življenja«. Prvo je nedejavno, drugo pa zahteva ukrepanje.

V srečanjih z drugimi spoznavamo, kdo v resnici smo.

Jezus nato pove priliko o usmiljenem Samarijanu, ki se dogaja na poti, po kateri gre človek iz Jeruzalema na gori v Jeriho, ki je na ravni morja. Papež Leon to pot primerja z življenjem: imenuje jo »težka in nevarna pot«. Na tej poti moškega pretepejo, oropajo in prepustijo smrti, kar se lahko zgodi tudi nam, ko nam »okoliščine, ljudje - celo tisti, ki smo jim zaupali - odvzamejo vse in nas pustijo na cedilu«.

FOTO Vatican Media

Ne gre za versko vprašanje

Toda, poudarja papež, prav v teh srečanjih z drugimi spoznavamo, kdo v resnici smo. Ko srečamo nekoga v stiski, smo postavljeni pred izbiro: »poskrbeti zanj ali pa pogledati stran«. V priliki se dve osebi, duhovnik in levit, za kateri bi si predstavljali, da se bosta ustavila in poskrbela za ranjenega človeka, preprosto odločita, da ga bosta prezrla. To kaže, poudarja papež Leon, »da samo verska praksa ne vodi samodejno k sočutju«. To ni značilnost religije, temveč človeškega bitja. Ljudje so poklicani k sočutju, ne glede na svojo veroizpoved.

Ljudje, ki verjamejo, da ima njihova pot prednost, se niso pripravljeni ustaviti za druge.

Duhovnik in levit predstavljata vse nas, ki se nam mudi domov. Ta naglica nam lahko prepreči, da bi bili sočutni, kajti, opozarja papež, ljudje, »ki verjamejo, da ima njihova pot prednost, se niso pripravljeni ustaviti za druge«.

FOTO: Vatican Media

Sočutje je enako tveganju

Šele Samarijan, »nekdo iz ljudstva, ki je bilo tradicionalno prezirano«, se ustavi, da bi pomagal ranjencu. Samarijan ne pomaga zaradi verske zahteve, ampak zato, »ker je človek pred drugim človekom v stiski«. Sočutje, poudarja papež Leon, se oblikuje s konkretnimi dejanji, kajti da bi nekomu pomagal, »ne moreš ostati oddaljen od njega«. Da bi bili sočutni, se moramo vključiti in biti pripravljeni, da se »celo umažemo, morda tvegamo«.

Resnično pomagati nekomu pomeni biti pripravljen občutiti težo bolečine drugega.

Samarijan je primer sočutja, saj fizično poskrbi za ranjenega človeka. Papež poudarja, da resnično pomagati nekomu »pomeni biti pripravljen občutiti težo bolečine drugega«: po njegovih besedah lahko resnično začutimo sočutje šele takrat, ko spoznamo, da smo tudi sami tisti ranjeni človek.

FOTO: Vatican Media

Poziv k miru: v Ukrajini, v Gazi …

Ob koncu današnje avdience je papež Leon XIV. ponovil poziv k miru v Ukrajini in pozval k prekinitvi ognja v Gazi. Znova je spodbudil k prizadevanjem za osvoboditev talcev in zaščito otrok ter k podpori vsake pobude za dialog in mir. Vsem žrtvam, posebej otrokom in družinam, je zagotovil svojo bližino in molitve.

FOTO: Vatican Media