Le nekaj dni po začetku poletnih počitnic v papeških vilah v Castelgandolfu je Leon XIV. prvič obhajal bogoslužje po novem obrazcu z berili, evangelijem in s prošnjami »za varovanje stvarstva« (Missa pro custodia creationis), ki ga je s posebnim odlokom vključil v Rimski misal kot del bogoslužja za različne priložnosti.

»Obkroženi z lepoto naravne katedrale«

Sveto mašo je obhajal v »Marijinem vrtu« v Borgu Laudato Si', izobraževalnem središču v Castelgandolfu, papeški poletni rezidenci nedaleč od Rima, obreda pa so se udeležili zaposleni v omenjenem središču. V začetku nagovora je Leon XIV. spontano pripomnil, kako tokrat bogoslužje obhajajo »obkroženi z lepoto naravne katedrale«. Spomnil je, da postavitev Borga Laudato Si’, ki ima spredaj oltar, v bližini pa majhen bazen, spominja na starokrščanske cerkve, ki so krstilnico postavile blizu vhoda, da bi simbolno prikazale, kako so se morali kristjani z vodo očistiti svojih grehov in slabosti.

Molimo tudi za spreobrnjenje mnogih ljudi, tako znotraj kot zunaj Cerkve, ki se še vedno ne zavedajo, kako nujno je, da poskrbimo za naš skupni dom.

V nadaljevanju je papež Leon z obžalovanjem spomnil na številne naravne nesreče, ki prizadenejo ljudi po vsem svetu in ki jih »pogosto – vsaj delno – povzročata človekovo pretiravanje in naš način življenja«. Pozval je, da moramo »moliti tudi za spreobrnjenje mnogih ljudi, tako znotraj kot zunaj Cerkve, ki se še vedno ne zavedajo, kako nujno je, da poskrbimo za naš skupni dom«.

FOTO: Vatican Media

Upanje obstaja!

Papež Leon XIV. je nato zbranim predstavil še nagovor, ki ga je pripravil za današnjo priložnost: v njem je opozoril na očitno nasprotje med mirnim okoljem Borga Laudato Si’ ter globalnim segrevanjem in oboroženimi spopadi, ki pestijo naš svet. »In vendar v samem srcu jubileja izpovedujemo: upanje obstaja!« je poudaril: »Srečali smo ga v Jezusu, Zveličarju sveta. On še vedno odločno pomiri vsak vihar.«

Gospod je kristjanom zaupal naše poslanstvo, da skrbimo za stvarstvo, da v naš nemirni svet prinašamo mir in spravo.

Papež je svoje premišljevanje navezal na evangeljski odlomek o Jezusu, ki pomiri vihar, in ob tem spomnil, kako Jezusove prilike o Božjem kraljestvu pogosto posnemajo ritme življenja in letnih časov, ki so lastni naravi. Ko Jezus zapreti vetru in morju, »razodeva svojo moč življenja in zveličanja, ki presega sile, spričo katerih se bitja čutijo izgubljena.« Po besedah Leona XIV. je Gospod kristjanom zaupal naše poslanstvo, da skrbimo za stvarstvo, da v naš nemirni svet prinašamo mir in spravo.

FOTO: Vatican Media

Krik zemlje je dosegel Božje srce

»Slišimo krik zemlje in ubogih,« tako Leon XIV., »saj je ta krik dosegel Božje srce. Naše ogorčenje je Njegovo ogorčenje; naše delo je Njegovo delo.« Cerkev je zato poklicana, da narodom govori resnico, da bi se zlo spremenilo v dobro, krivica v pravičnost in pohlep v občestvo, saj Cerkev priča o »neuničljivi zavezi med Stvarnikom in Njegovimi stvarmi«.

Samo poduhovljen pogled lahko spremeni naš odnos do ustvarjenih stvari in nam pomaga izstopiti iz okoljske krize, ki jo je povzročila prekinitev odnosov – z Bogom, z bližnjim in z zemljo – zaradi greha.

Spomnil je, kako se je sv. Frančišek Asiški osredinjal na Božjo ljubezen do vsega stvarstva, ki vsemu daje življenje. »Samo poduhovljen pogled lahko spremeni naš odnos do ustvarjenih stvari in nam pomaga izstopiti iz okoljske krize, ki jo je povzročila prekinitev odnosov – z Bogom, z bližnjim in z zemljo – zaradi greha,« je poudaril papež.

FOTO: Vatican Media

Iščimo navdih pri sv. Avguštinu

Spomnil je tudi, kako si je papež Frančišek želel, da bi bil Borgo Laudato Si’ nekakšna »delavnica«, v kateri bi živeli v sožitju s stvarstvom, obenem pa iskali nove načine za varovanje narave, ki nam je zaupana.

O Gospod, hvalijo te tvoja dela, da te ljubimo, in ljubimo te, da te hvalijo tvoja dela.

Papež Leon je na koncu pozval vse kristjane, naj širijo sožitje po vsem svetu, pri tem pa naj iščejo navdih pri sv. Avguštinu: »O Gospod, hvalijo te tvoja dela, da te ljubimo, in ljubimo te, da te hvalijo tvoja dela« (sv. Avguštin, Izpovedi, XIII, 33).