Papež Frančišek je danes dopoldne v baziliki svetega Petra daroval krizmeno mašo, med katero je posvetil olja, ki se bodo skozi leto uporabljala v rimski škofiji pri podeljevanju zakramentov. Kot poroča Radio Vatikan, je sveti oče med pridigo govoril o »utrujenosti duhovnikov«, o čemer, kot pravi sam, pogosto razmišlja in redno moli, predvsem takrat, ko je tudi sam utrujen. Dejal je, da je utrujenost duhovnikov »kot kadilo, ki se tiho dviga v nebo in gre naravnost v Očetovo srce«.

Med težo pastoralnega dela lahko pride do skušnjave, da bi se duhovnik odpočil na način, »kot da počitek ne bi bil od Boga«. Frančišek je duhovnike spodbudil, naj ne zapadejo v to skušnjavo. Duhovnikov napor je namreč dragocen v Jezusovih očeh, ki ga sprejema in dviguje, in ko vé, da se na smrt utrujen lahko prepusti v češčenju in se vda pred Očetom, prav tako vé, da se pri tem ne bo zgrudil, ampak se bo prenovil. Tistega, ki je z oljem veselja mazilil zvesto Božje ljudstvo, namreč mazili Gospod.

Papež Frančišek je nato izpostavil obveznosti duhovnikov, o katerih je govorilo tudi bogoslužje: prinašati blagovest ubogim, oznanjati jetnikom oproščenje, slepim vračati vid, osvobajati zatirane in oznanjati leto, ki je ljubo Gospodu. To niso lahka, zunanja opravila, kot na primer ročna dela: zgraditi novo župnijsko dvorano ali označiti črte nogometnega igrišča za mlade. Obveznosti, ki jih omenja Jezus, kažejo na duhovnikovo zmožnost razumevanja, to so obveznosti, v katerih je njegovo srce »premaknjeno« in ganjeno. »Veselimo se z mladoporočenci, smejimo se z otrokom, ki ga prinesejo h krstu; spremljamo mlade, ki se pripravljajo na zakon in družino; žalostimo se s tistim, ki prejme maziljenje na bolniški postelji; jočemo s tistimi, ki so pokopali ljubo jim osebo«, je našteval papež. Za duhovnike zgodbe njihovih ljudi niso samo dnevnik z novicami, saj svoje ljudi poznajo in lahko slutimo, kaj se dogaja v njihovem srcu. Tudi duhovnikovo srce se v trpljenju z njimi razdeli se na tisoč koščkov, pretreseno je in zdi se, da so ga ljudje pojedli. »Vzemite in jejte: te besede Jezusov duhovnik nenehno šepeta, ko skrbi za njegovo zvesto ljudstvo.«

Papež je v nagovoru nakazal tri vrste utrujenosti: utrujenost od ljudi, utrujenost od sovražnikov in utrujenost od samega sebe. Utrujenost od ljudi, od množic je »dobra , zdrava utrujenost«, to je »utrujenost duhovnika z vonjem po ovcah.«

Utrujenost od sovražnikov je zahtevnejša. Demon in njegovi sledilci neutrudno delajo, da bi Božjo besedo utišali ali pomešali . Duhovnik mora ne le delati dobro, ampak tudi braniti čredo in sebe pred hudim. Hudobec je bolj zvit od nas in lahko v enem trenutku zruši tisto, kar smo potrpežljivo gradili dolgo časa. Prositi moramo za milost, da bomo znali razločiti zlo.

Navsezadnje pa so duhovniki lahko utrujeni tudi od samih sebe. Ta utrujenost je po Frančiškovih besedah morda najnevarnejša. Za prvi dve so namreč v nevarnosti tisti, ki so izstopili iz sebe, ki delajo, utrujenost od samega sebe pa je v resnici razočaranje nad samim sabo. Papež jo je poimenoval »spogledovanje s posvetno duhovnostjo«. Ko nekdo ostane sam in se zave, koliko področij življenja je ostalo prepojenih s to posvetnostjo, dobi občutek, da jih nobena kopel ne more več očistiti. Pride lahko do nevarne utrujenosti, katere razlog »opustitev prvotne ljubezni«.

Najgloblja in najskrivnostnejša podoba tega, kako Gospod ravna s pastoralno utrujenostjo duhovnikov, je »ljubezen do svojih« in »izkazovanje ljubezni do konca«: to je umivanje nog, kar je papež imenoval tudi »umivanje hoje za Gospodom«. Gospod si naloži dolžnost, da očisti vsak madež, ves posvetni in mastni smog, ki se je nalepi po poti, opravljeni v njegovem imenu. »Gospod nas umiva in očiščuje vsega, kar se je nabralo na naših nogah, da bi mu sledili. To je sveto. Ne dopusti, da bi ostal kakšen madež. Kakor poljublja vojne rane, tako umiva umazanijo dela«, je nagovor med krizmeno mašo sklenil papež Frančišek.

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.
Foto: splet / news.va