Po papeževem petkovem govoru v predsedniški palači o razvoju Afrike so se ob kratkem stavku, v katerem je papež omenil splav, sprožile številne polemike o papeževem stališču do tega vprašanja, zaradi česar je vatikanski tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi podal uradno izjavo, v kateri je pojasnil papeževo opazko.

V svojem govoru je papež izrazil zahtevo, da Afričani razvoj celine vzamejo v svoje roke, industrijske države pa naj bi jim pri tem pomagale s svojim prispevkom iz bruto domačega proizvoda. Dotaknil se je tudi nasilja proti ženskam in ob tem omenil prizadevanja politikov za uvedbo splava. Po njegovih besedah je ‘zares grenka ironija tistih, ki skušajo splav predstaviti kot sredstvo za nego zdravja matere’. Papež je imel v mislih 14. člen Maputskega protokola iz leta 2003, ki dopolnjuje Afriško listo človekovih in narodovih pravic, določa pa pravice žensk na področju zdravja in reproduktivnih pravic. V odstavku 2c je zapisano, da države dovolijo opravljanje splavov ‘v primeru posilstva, incesta, ali pa kadar je ogroženo fizično in psihično življenje matere oz. življenje matere ali zarodka’.

Ta formulacija ustreza dokumentom Združenih narodov, ki pa jih je katoliška Cerkev zaradi njihove nedorečenosti in prevelike posplošitve vedno zavračala. Kot je povedal p. Lombardi, mednarodni programi za ženske ne smejo utemeljevati splava kot obliko medicinske pomoči. Pri tem gre za ‘klasično temo’, o kateri ima Sveti sedež nespremenljivo stališče, papež pa v svojem govoru ni storil drugega kot nanj spomnil.