Po njegovem je rimska kurija poklicana k temu, da je čedalje bolj misijonarska, tako da »se institucije, uradi in naloge oblikujejo z vidika velikih cerkvenih, pastoralnih in družbenih izzivov današnjega časa in ne le za zagotavljanje rednega upravljanja«.

Omenil je grenkobo, ki »včasih najde pot tudi med nas«, ko po dolgih letih službovanja v kuriji z razočaranjem ugotovimo, da se nekatere dinamike, povezane z izvrševanjem moči, željo po prevladi in skrbjo za lastne interese, le počasi spreminjajo.

Cerkev je po svoji naravi usmerjena v svet, misijonarska, zato je treba »napredovati v misijonski preobrazbi Cerkve«.

»Nismo majhni vrtnarji«

Nadaljeval je s povabilom, da bi si med seboj lahko zaupali, da bi odpadle maske in zvijače, da bi vsakemu priznali lastno vrednost in strokovnost ter tako ne bi povzročali nezadovoljstva in zamer. Delo kurije in Cerkve nasploh je po njegovem treba razumeti v širšem okviru: »nismo majhni vrtnarji, ki skrbijo vsak za svoj vrt, ampak smo učenci in priče Božjega kraljestva, poklicani, da v Kristusu postanemo kvas vesoljnega bratstva med različnimi narodi, verstvi, med ženskami in moškimi vseh jezikov in kultur«. Cerkev, ki živi občestvu in se ne prepusti logiki ločevanja, po papežu Leonu XIV. postane znamenje v svetu, ranjenem od nesoglasij, nasilja in konfliktov.

»Preroški glas« papeža Frančiška

Večkrat je navedel svojega »ljubljenega predhodnika« papeža Frančiška, ki je »s svojim preroškim glasom, pastoralnim slogom in bogatim naukom« spodbujal predvsem k temu, da v središče postavimo Božje usmiljenje, večji poudarek namenimo evangelizaciji, temu, da smo vesela Cerkev, gostoljubna do vseh in pozorna do ubogih«.

Cerkev po naravi usmerjena v svet

Po besedah Leona XIV. je Cerkev po svoji naravi usmerjena v svet, misijonarska, zato je treba »napredovati v misijonski preobrazbi Cerkve«. Strukture, je dejal, ne smejo otežiti ali upočasniti teka evangelija ali preprečiti dinamizem evangelizacije.

Prav misijon je bil poleg občestva še druga ključna beseda v papeževem govoru, ki je sledil pozdravu dekana kardinalskega zbora Giovannija Battista Reja. Cerkev, ki je znamenje Božje ljubezni do človeštva, obstaja za to, da vabi, kliče in zbira na praznično gostijo, ki jo Gospod pripravi za nas, da bi vsak lahko odkril, da je ljubljeni sin, brat bližnjega, nov človek po podobi Kristusa in zato priča resnice, pravičnosti in miru, je poudaril.

Leon XIV. je v govoru, ki je sledil pozdravu dekana kardinalskega zbora Giovannija Battista Reja, pozval k sinodalnemu slogu: »V duhu krstne soodgovornosti smo vsi poklicani sodelovati pri Kristusovem poslanstvu«.

Nevarnost, da postanemo žrtve rigidnosti ali ideologije

Občestvo v Cerkvi vedno ostaja izziv, ki nas spodbuja k spreobrnjenju. Pri tem se je treba ogniti dvema skrajnostma: uniformnosti, ko ne cenimo razlik, na eni strani ali pretiranemu poudarjanju razlik na drugi namesto iskanju občestva. To po njegovih besedah velja tudi, ko gre za vprašanja, ki se nanašajo na vero, liturgijo, moralo ali še kaj drugega, ko tvegamo, da postanemo žrtve rigidnosti ali ideologije, kar vodi v spore.

»Nismo majhni vrtnarji, ki skrbijo vsak za svoj vrt, ampak smo učenci in priče Božjega kraljestva.«

»Bog se ne sramuje človeške nizkosti«

Misijon in občestvo sta po papeževih besedah mogoča, kadar Kristusa postavimo v središče. Letošnji jubilej nas je spomnil, da je samo on upanje, ki ne ugasne. Papež je opozoril še na obletnico nicejskega koncila in drugega vatikanskega koncila, ki je »z usmeritvijo pogleda na Kristusa utrdil Cerkev in jo spodbudil k srečanju s svetom, k poslušanju veselja in upanja, žalosti in tesnobe današnjih ljudi«.

Ob koncu je navedel božično misel Dietricha Bonhoefferja: »Bog se ne sramuje človeške nizkosti, ampak vstopi vanjo. […] Bog ljubi, kar je izgubljeno, kar ni upoštevano, nepomembno, kar je izključeno, šibko in strto.« Naj nam Gospod podari svojo ustrežljivost, svoje sočutje, svojo ljubezen, da bomo vsak dan njegovi učenci in priče, je zaželel.