Papež Benedikt XVI. se je minulo soboto v Avli Pavla VI. srečal z okrog sedem tisočimi romarji iz italijanske škofije Macerata in ostalih škofij v pokrajini Marche, ki so z romanjem v Rim obeležili štiristoto obletnico smrti jezuitskega patra Mateja Riccija, poročajo pri vatikanskem radiu. V zgodovini katoliškega misijonarstva, je dejal papež v nagovoru, Matej Ricci predstavlja edinstven primer uspešne sinteze med oznanilom evangelija in dialogom s kulturo, kateri je bil oznanjen. Prav tako je zgled ravnovesja med doktrinarno jasnostjo in preudarnim pastoralnim delovanjem.

Pater Matej Ricci, rojen v italijanskem mestu Macerata, je umrl 11. maja 1610 v Pekingu in je pravi protagonist oznanjevanja evangelija na Kitajskem, kot ga je v govoru označil papež. Izpostavil je njegovo poglobljeno znanje kitajskega jezika ter prevzem življenjskega sloga in navad visokih slojev, kar je pripomoglo, da je bil med Kitajci sprejet s spoštovanjem, ne kot tujec, ampak kot ‘učitelj velikega Zahoda’. Riccijevo misijonarsko delo predstavljata dve plati, ki ju po papeževih besedah ni mogoče ločiti: inkulturacija evangelijskega oznanila v kitajski prostor in predstavitev zahodne kulture in znanosti Kitajski. Njegov vstop v odnos s kitajskim svetom in kulturo je bil zaznamovan s humanizmom, ki je upošteval osebo, ki je vključena v določen družbeni in kulturni kontekst, zaznamovan z moralnimi in duhovnimi vrednotami. Pobral je vse tisto, kar je bilo pozitivnega v kitajski tradiciji ter ji omogočil obogatitev z zahodno kulturo, predvsem z Jezusovo modrostjo in resnico.

Pater Ricci si ni prizadeval na Kitajsko prinesti zahodno znanost in kulturo, marveč prinesti evangelij in spoznanje Boga, je dejal papež. Ravno med svojim prinašanjem evangelija je v svojih sogovornikih naletel na širšega zahtevo, s katero je srečevanje, temelječe na veri, postalo tudi dialog med kulturama, dialog brez posebnih gospodarskih in političnih interesov. Šlo je za dialog prijateljstva, ki je iz prizadevanj patra Riccija in njegovih učencev naredil eno največjih in najsrečnejših točk v odnosu med Kitajsko in Zahodom. Papež je še izpostavil, da Riccijeve izbire kitajskih sogovornikov niso bile odvisne od neke abstraktne strategije o inkulturaciji vere, ampak od množice dogodkov, srečevanj in izkušenj, zaradi česar je svoje delo lahko uresničil tudi zahvaljujoč naklonjenosti Kitajcev.