Papež Frančišek je kardinalski zbor pozval k bolj usmiljenemu odnosu do ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe ali pa so prekršili cerkvene zapovedi. Cerkev bi morala »stopati po poti usmiljenja in vključevanja«, je sveti oče dejal med včerajšnjim slovesnim bogoslužjem v vatikanski baziliki sv. Petra. Pomembno je, da »nikogar ne obsodimo za večno«, je poudaril Frančišek, ki vedno znova zagovarja večjo odprtost Cerkve do vseh, ki so od nje oddaljeni. Cerkev ne bi smela sprejemati in vključevati le tistih, ki pridejo trkat na njena vrata. Morala bi se odpreti ter brez predsodkov in strahu iskati oddaljene »in jim jasno razodeti tisto, kar smo mi sami prejeli brez plačila«.

Kot Jezus naj bi Cerkev delila Božje usmiljenje vsem tistim ljudem, ki ga prosijo z iskrenim srcem. Pot Cerkve je namreč ravno to, da gre izven lastne ograje iskat tiste oddaljene na »obrobjih« bivanja, da v polnosti osvoji Božjo logiko ter gre za svojim Učiteljem, ki pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Lk 5,31-32). Do »izključenih« ne bi smeli biti neusmiljeni »iz lastnega strahu pred tveganjem, da se bomo česa nalezli«.

Z včerajšnjim bogoslužjem v Petrovi baziliki se je slovesno zaključil konzistorij, zasedanje kardinalskega zbora. V soboto je Frančišek v zbor uradno sprejel dvajset novih kardinalov, od katerih se jih je slovesnosti osebno udeležilo devetnajst.

Sveti oče pa je v nagovoru obenem izpostavil, da usmiljenje ne sme voditi v odstopanje od cerkvenega nauka. Tveganja »nalezljivosti« vendarle ne smemo podcenjevati. Nujno je treba preprečiti, »da bi v čredo vstopili volkovi«, je dejal papež. Ne moremo pa reči, da smo z Jezusom in hkrati ne imeti opravka z izključenimi, je v nadaljevanju pojasnil papež. To bi pomenilo, da smo se zaprli »v kasto, ki nima nobenega opravka z resnično cerkvenostjo«.

Jezus je korenito pretresel miselnost, ki »se zapira v lastni strah in se sama omejuje s predsodki«. S tem pa ni odpravil Mojzesove postave, temveč jo je dopolnil. Gobavcu je na njegovo prošnjo odgovoril »brez odlašanja in brez običajnega premisleka o položaju ter morebitnih posledicah«.

Kot je še pojasnil Frančišek, obstajata »dve logiki razmišljanja in vere«, logika učitelja postave in Božja logika. Učitelj postave se boji, da bo rešenega izgubil, Božjo logiko pa vodi želja, da reši izgubljenega.

Tudi danes se je Cerkev znašla na križišču med »izključevati« in »znova vključevati«. Obe logiki se kot rdeča nit vijeta skozi celotno zgodovino Cerkve.

Vir: Kathpress / RV

Foto: RV / AP