Papež Frančišek je zelo zaskrbljen zaradi hitrega taljenja ledenikov in polarnega ledu. Ob fotografiji ladje, ki zaradi pomanjkanja ledu neovirano pluje okoli severnega tečaja, je »začutil strah«, je med včerajšnjo »letečo« tiskovno konferenco pojasnil časnikarjem, ki so se na krovu papeškega letala vračali z obiska v Afriki. »Največji boj« za okoljevarstvo in raznolikost vrst po njegovem mnenju bijejo mladi. »Mladi se jasno zavedajo: to je naša prihodnost,« je pojasnil papež.

Frančišek podpira varstvo okolja in biološke raznolikosti. To je »naše življenje«. Pariški podnebni sporazum iz leta 2015 je pomenil prvi korak v pravo smer, sledila mu je podnebna konferenca v Katovicah leta 2018., saj je to srečanje po njegovem mnenju pomagalo »ustvariti zavest«. Tudi Cerkev se ukvarja z vprašanjem okoljevarstva: oktobra bo v Vatikanu zasedala izredna škofovska sinoda o Amazoniji, na kateri bodo udeleženci razpravljali tudi o problemih na tem področju.

Papež je izrazil posebno skrb tudi zaradi onesnaževanja morij s plastičnimi odpadki, krčenja gozdov in uničevanja biološke raznolikosti. Območja z največjimi naravnimi gozdovi v Latinski Ameriki in osrednji Afriki so »velika pljuča« sveta. Med enotedenskim potovanjem v Mozambik, na Madagaskar in Mavricij je sveti oče večkrat spregovoril tudi o zaščiti naravnih virov.

Molitve proti razkolu

Na vprašanje glede poskusov razkolov v Cerkvi je papež pojasnil, da se tega ne boji, vendar »moli, da jih ne bi bilo«, kajti »na kocki je duhovno zdravje številnih ljudi«. Možnost razkola je v Cerkvi vedno navzoča, vendar to ni krščansko. Je le ena od možnosti, ki jo Bog dopušča človeški svobodi. Tako po prvem kot po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1870/71 oz. 1962-1965) so se določene skupine ločile od Cerkve; ob tem je izrecno omenil starokatoliško Cerkev in tradicionaliste, ki so se zbrali okoli nadškofa Marcela Lefebvra – oboji so svojo odločitev utemeljevali s pojasnilom, da želijo pravovernost zaščititi pred novostmi.

Glede nejevolje konservativnih ameriških krogov zaradi usmeritve njegovega pontifikata je Frančišek dejal, da je »nekaj kritike navzoče povsod, tudi v kuriji«. V osnovi pomisleke z veseljem sprejema, saj mu nudijo priložnost za samokritiko, tudi če ga včasih »razjezijo«. V vsakem primeru pa mora biti kritika odprta in konstruktivna, da se lahko preko dialoga najde prava resnica. Ker številni kritiki njegovega pontifikata zavračajo javno razpravo, jim Frančišek očita, da s tem tvegajo razkol.

Papežu ni všeč, če se kritike skriva pod mizo. »Se ti nasmehnejo, ti pokažejo bele zobe, potem pa te zabodejo v hrbet. To ni pošteno, to ni človeško,« je dejal sveti oče. Strupena kritika ne pomaga nikomur; ta je sredstvo manjših skupin, ki si ne želijo soočenja. Kdor ni pripravljen na dialog, ne ravna iz ljubezni do Cerkve: »Vsi razkolniki imajo nekaj skupnega: ločijo se od Božjega ljudstva, od vere Božjega ljudstva.«

Frančišek izrecno zavrača kritiko, da želi spremeniti družbeni nauk, kakršnega je zagovarjal Janez Pavel II.: »Glede družbenih stvari govorim isto, kot je govoril Janez Pavel II., isto. Posnemam njega, pa pravijo: Papež je komunist… Tako ideologije vstopijo v nauk in ko nauk zdrsne v ideologijo, tam je možnost razkola. Obstaja ideologija primata asketske morale nad moralo Božjega ljudstva. Pastirji morajo voditi svoje črede med milostjo in grehom, kajti edina prava je evangeljska morala.«

Sovraštvo do tujcev je »bolezen«

Čeprav je 31. apostolsko potovanje papeža popeljalo v Afriko, sveti oče med letečo tiskovko ni skoparil s svarili evropski celini. Evropsko sovraštvo do tujcev je označil kot »bolezen ljudi«, ki jih pripelje do tega, da gradijo visoke zidove, med katere se nazadnje zaprejo sami. Sovraštvo do tujcev pogosto pride z valom političnega populizma, kar papeža zelo skrbi. Ob besedah nekaterih politikov se mu včasih zdi, da na površje znova prihajajo ideje nacionalsocializma.

Evropa se je zaradi blaginje in miru postarala in trenutno živi sredi demografske zime, je pojasnil Frančišek. V primerjavi z njo je Afrika »polna življenja«. »V Afriki sem opazil gesto, ki jo poznam že iz Kolumbije in s Filipinov: ljudje ob cesti, ki dvigujejo svoje otroke in mi jih kažejo, kot bi želeli reči, da je to njihov zaklad, njihova zmaga, njihov ponos. Otroci so zaklad revnih, je pojasnil papež, in zaklad države.

Krepitev mirovnih procesov

V Afriki pa je videl tudi probleme, kot je recimo tribalizem. Izobraževanje in srečevanje med različnimi plemeni je nujno potrebno za izgradnjo naroda, je prepričan sveti oče. Tragedija v Ruandi pred 25 leti je primer grozljivih posledic tribalizma, zato bi morala različna plemena takšno miselnost na vsak način opustiti. Boriti pa se je treba tudi proti sovražnostim med posameznimi državami in znotraj njih.

Družina in mladi: dolžnost države je, da poskrbi za njih

Na vprašanje o prihodnosti mladih in pomenu družine je papež odgovoril, kako pomembni so zakoni, ki zagotavljajo delo in varujejo družino, pa tudi družinske vrednote, ki jih pogosto uničuje revščina. Ne toliko zaradi vrednot samih, temveč zaradi nesposobnosti, da bi jih posredovali naprej, torej vzgajali mlade. Frančišek je navdušen nad delovanjem Akamasoe na Madagaskarju, kjer delajo z najmlajšimi, ki lahko odraščajo v družini, ne sicer v naravni, a je to edina možnost. »Včeraj sem po maši na Mavriciju našel msgr. Ruedo z visokim, velikim policistom, ki je za roko držal deklico. Imela je okoli dve leti. Izgubila se je in jokala, ker niso uspeli najti staršev. Medtem ko so objavili obvestilo, jo je policist božal. V tem prizoru sem gledal dramo tolikih otrok in mladih, ki se jim zgodi, da izgubijo vez z družino, čeprav živijo v družini,« je pojasnil papež. Dolžnost države je, da družini omogoči preživetje in vzgojo otrok. Otrok je zaklad in pomembno je, da ima vsa družba zavest, s katero lahko omogoči rast tega zaklada, ker bo s tem rastla država, rastla bo domovina, rastle bodo vrednote, ki omogočajo suverenost domovine.

Vir: Kathpress / Radio Vatikan / Vatican News
Foto: Vatican Media