V Vatikanu so včeraj podelili Ratzingerjeve nagrade. Kot poročajo pri Radiu Vatikan, so prejemniki nagrad strokovnjak za zgodnje krščansko literaturo in patrologijo Italijan Manilio Simonetti, španski duhovnik in docent sistematične teologije Olegario Gonzalez de Cardedal ter cistercijan nemškega rodu in docent fundamentalne teologije in dogmatike Maximilian Heim. Ratzingerjevo nagrado za teološko delo letos prvič podeljuje Vatikanska fundacija Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Prejemnikom je nagrado izročil papež Benedikt XVI., ki je zbrane tudi nagovoril. V ospredje je postavil vprašanje o pomenu in vlogi teologije.

Kot pravi izročilo, je teologija znanost vere, pri čemer je papež izpostavil vprašanja o poveznosti in nasprotju med znanostjo in vero, kar je že v srednjeveški teologiji predstavljalo resen problem. Ta problem se še bolj zaostri s modernim pojmom znanosti. Tako je bila teologija v moderni dobi umaknjena na področje zgodovine in danes pušča vero v temi, je opozoril papež. Teologija se je nato povezala s psihologijo in sociologijo in postala koristna znanost, ki daje konkretne smernice za življenje. A če temelj teologije, torej vera, ne postane obenem predmet mišljenja in se zanaša le na človeške znanosti, postane prazna in brez temelja, je opozoril sveti oče.

Odgovoriti je namreč treba na vprašanje, ali je to, v kar verujemo, res ali ne. V teologiji je namreč v igri vprašanje glede resnice; resnica je zadnji in bistveni temelj teologije, je izpostavil papež. Revolucionarnost krščanstva pa je bila ravno v tem, da je iz ljubezni do resnice prekinilo z 'navado oz. običajem'. Kot pravi Tertulijan, če je Kristus Logos, resnica, potem mora človek nanj odgovoriti z svojim lastnim logosom, s svojim razumom. Da bi prispel do Kristusa, mora biti na poti resnice, mora se odpreti za Logos, za ustvarjalni Razum, iz katerega prihaja človeški razum in h kateremu se tudi vrača

Benedikt XVI. je nadaljeval, da je temeljna vez med resnico in vero v svoji konkretni obliki vedno zbujala in še vedno zbuja nova vprašanja. Papež je pri tem izpostavil dvojno rabo razuma pri svetem Bonaventuri: raba, ki je nezdružljiva z vero, ter raba, ki pripada sami naravi vere. Prva je po papeževih besedah dosegla svoj vrh na področju naravnih znanosti. Raziskovalni razum se namreč po papeževih besedah danes obširno kaže kot edina oblika racionalnosti, ki je razglašena kot znanstvena. To, kar ne more biti znanstveno potrjeno ali zavrnjeno, pa pade iz znanstvenega okvirja. Na tem področju je bilo storjeno mnogo pomembnih dosežkov, ki jim ne moremo oporekati. Vendar pa obstaja meja v taki uporabi razuma, je opozoril papež, saj Bog ni predmet človeškega eksperimentiranja, pač pa je subjekt in se kaže le v odnosu osebe z osebo, kar je del človeškega bistva.

Razum se torej lahko uporablja tudi v območju 'osebnega'. Ljubezen namreč želi bolje spoznati tistega, ki ga ljubi. Del ljubezni je ravno žeja po resničnem spoznanju drugega. Ko se razum ne uporablja na ravni vere, vprašanja človeštva preidejo v iracionalnost. Zato je po papeževih besedah tudi pomembna pristna teologija. Vera namreč razum usmerja, da se odpre za božje, da lahko vodena z ljubeznijo do resnice od blizu spozna Boga. Pobuda za to hojopa je na strani Boga, ki je v srce ljudi položil iskanje svojega obličja, je izpostavil Benedikt XVI. in dodal, da je po eni strani del teologije ponižnost, ki se pusti dotakniti Bogu, po drugi strani pa disciplina, ki se poveže z redom razuma, ljubezen varuje pred slepoto in pomaga razviti njeno vidno silo.