Papež Frančišek je prenovo bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962-1965) označil kot mejnik v življenju Cerkve. Obhajanje evharistije v domačem jeziku je »velika duhovna pomoč« in na novo poživlja vez med Bogom in človekom, je sveti oče dejal med bogoslužjem, ki ga je minulo soboto daroval v rimski cerkvi Vseh svetnikov.

Sveta maša je bila darovana ob 50-letnici prve papeške maše v deželnem jeziku. 7. marca 1965 je papež Pavel VI. (1963-1978) na istem kraju prvikrat obhajal bogoslužje v italijanščini. Po navedbah Radia Vatikan so med bogoslužjem uporabljali isto piksido, isto stojalo za misal in iste svečnike kot jih je uporabil papež Pavel VI. , iste so bile tudi prošnje za vse potrebe.

Da verniki med sveto mašo lahko prisluhnejo Božji besedi v svojem jeziku, jih krepi na njihovi poti krščanstva, je v nagovoru med sveto mašo dejal papež Frančišek in pri tem poudaril osrednjo vlogo bogoslužja za vero. Bogoslužna konstitucija Sacrosanctum Concilium jo označuje kot prvi in nepogrešljivi vir, iz katerega verniki lahko črpajo resnični duh krščanstva. Pristno bogoslužje ni v prvi vrsti »nauk, ki ga je potrebno razumeti, ali obred, ki ga je potrebno izpeljati – to seveda tudi drži -, ampak je predvsem vir življenja in luči na naši poti vere«, je dejal Frančišek. Vernikne gre v Cerkev, da bi izpolnil predpis in se približal Bogu, ki sicer ne pusti, da se ga moti. Zakramenti kristjanom podeljujejo moč, da živijo v skladu z evangelijem.

Nekrščanskega načina življenja pa ne moremo »prikriti« s pogostim obiskovanjem cerkve. »Z oglaševanjem vere ne moremo nadomestiti tega, kar dolgujemo bližnjemu, če se v notranjosti v resnici ne spreobrnemo«, je prepričan papež Frančišek. Bogoslužje in življenje morata biti med seboj usklajena. Pri tem je sveti oče izpostavil tudi zakrament spovedi. Postni čas je izvrstna priložnost za notranjo prenovo. Človeku dopušča notranjo rast v edinosti z Bogom in je neizčrpen vir moči.

Bogoslužna konstitucija Sacrosanctum Concilium je bila objavljena 4. decembra 1964 kot prvi dokument drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Jedro dokumenta je bila »splošna prenova bogoslužja«, posebej evharistične daritve in drugih zakramentov. Dokončno obliko je dobila v misalu iz leta 1969/70, ki vsebuje današnjo običajno obliko bogoslužja. Med najpomembnejše novosti poleg uporabe deželnega jezika sodi obrat duhovnika proti občestvu in dejavna udeležba vernikov pri mašnem dogajanju.

Vir: Kathpress / RV

Foto: RV