Papež je najprej omenil korenine Rimske cerkve, ki je bila ustanovljena na pričevanju in krvi apostolov Petra in Pavla. Počastil je njuno trajno zapuščino in jo povezal z nenehno žrtvovanjem kristjanov po vsem svetu, ki trpijo in celo umirajo za svojo vero v Kristusa.

»Lahko govorimo o ekumenizmu krvi,« je dejal papež in opisal enost, ki ni nastala zgolj s teološkimi dogovori, temveč s skupnim trpljenjem vernikov različnih konfesij. »Ta nevidna, a globoka enotnost med krščanskimi Cerkvami, ki še niso v polnem in vidnem občestvu,« je dodal, je v središču njegovega škofovskega poslanstva. »Rimska Cerkev,« je ponovno zatrdil, »je s krvjo, ki sta jo prelila svetnika Peter in Pavel, zavezana k služenju občestvu vseh Cerkva v ljubezni.«

On je skala, ki so jo graditelji zavrgli

Papež je ob razmišljanju o evangeliju in temeljni vlogi Petra izpostavil Jezusa kot pravo skalo: »On je skala, ki so jo graditelji zavrgli, Bog pa je postavil za vogelni kamen.« Spomnil je, da sta Petrova in Pavlova bazilika zrasli zunaj mestnih obzidij – tam, kjer je svet videl nepomembno, se je začelo pričevanje vere. 

Papež Leon je dodal, da pot za Kristusom ni lahka, saj prinaša revščino duha, krotkost in hrepenenje po pravičnosti, a prav tam se razodeva Božja slava. »Božja slava sije v njegovih prijateljih in jih še naprej oblikuje na poti, od spreobrnjenja do spreobrnjenja.«

Svetost se rodi iz odpuščanja

Pojasnil je, da svetost ni rojena iz popolnosti, temveč iz odpuščanja. »Nova zaveza ne prikriva napak, konfliktov in grehov tistih, ki jih častimo kot največje apostole,« je dejal papež in dodal, da je »njihovo veličino oblikovalo odpuščanje«. Tako kot je Kristus vedno znova nagovoril Petra in Pavla, tako tudi vedno znova kliče vsakega posameznika, ne enkrat, ampak vedno znova. »Zato lahko vedno upamo. Jubilej je že sam po sebi opomin na to,« je dejal.

Papež je vernike pozval k ustvarjanju edinosti, začenši v družinah in skupnostih, saj se enost gradi z odpuščanjem in zaupanjem. »Če nam Jezus lahko zaupa, lahko zagotovo zaupamo drug drugemu v njegovem imenu.«

Nazadnje je molil k Devici Mariji in apostoloma Petru in Pavlu ter pozval Cerkev, naj bo »dom in šola občestva« v svetu, ki ga še vedno zaznamujejo rane in razdeljenosti.