»Noben padec ni dokončen, nobena noč ne traja večno, nobena rana ne ostane večno odprta. Ne glede na to, kako oddaljene, izgubljene ali nevredne se počutimo, ni razdalje, ki bi lahko ugasnila neomajno moč Božje ljubezni,« je nadaljeval. Včasih verjamemo, da Boga srečamo »le v trenutkih premišljevanja ali duhovne vneme«, vendar to ne drži: »Srečamo ga prav na najtemnejših krajih: v svojih neuspehih, v svojih skrhanih odnosih, v vsakdanjih bojih, ki obtežujejo naša ramena, v dvomih, ki nas spravljajo v malodušje. Nič od tega, kar smo, noben delček našega obstoja mu ni tuj.«

Pozdrav romarjem. FOTO: Vatican Media

Izhodišče za papeževo premišljevanje je bilo Jezusovo vstajenje, poročajo vatikanski mediji. Prav posebej ga je zanimal en vidik: ponižnost vstalega Kristusa. To je utemeljil na zgodbi o učencih na poti v Emavs, ki ju Jezus neprepoznan spremlja na njuni poti (prim. Lk 24).

Jezusovo vstajenje ni gledališki trik, temveč tiha preobrazba, ki osmisli vsako človeško dejanje.

»Pričakovali bi posebne učinke, znamenja moči, prepričljive dokaze. Toda Gospod ne išče tega: On ima raje jezik bližine, običajnosti, skupne mize. Bratje in sestre, v tem se skriva dragoceno sporočilo: vstajenje ni gledališki trik, temveč tiha preobrazba, ki osmisli vsako človeško dejanje.«

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni!« FOTO: Vatican Media

Tako se spremeni okus življenja

Vstajenje pomeni vstop v »globlje občestvo« z Bogom in soljudmi, »v človeštvo, ki ga preoblikuje ljubezen«. Skozi vstajenje se preoblikujeta smisel življenja in njegov »okus«. S seboj prinaša »največje presenečenje«, namreč »odkritje, da pod pepelom razočaranja in utrujenosti vedno leži žareče oglje, ki samo čaka, da se znova razplamti,« tako Leon XIV.

Vatikanski Trg sv. Petra je bil znova napolnjen do zadnjega kotička. FOTO: Vatican Media

Vstali danes stoji »pred vsakim izmed nas, še posebej, ko hodimo po svojih lastnih poteh,« je zatrdil papež: »Ne vsiljuje se nam glasno, ne zahteva, da Ga takoj prepoznamo. Potrpežljivo čaka na trenutek, ko se nam bodo odprle oči, da bi prepoznale Njegov prijazni obraz, ki je sposoben spremeniti razočaranje v zaupljivo pričakovanje, žalost v hvaležnost, vdanost v upanje … Prosimo torej za milost, da bi prepoznali Njegovo ponižno in zaupno navzočnost, da ne bi pričakovali življenja brez preizkušenj in da bi odkrili, da lahko vsaka bolečina, ko je polna ljubezni, resnično postane kraj občestva.«

Rimska jesen se zdi vremensko naklonjena romarjem. FOTO: Vatican Media