Foto: matteofarina.com

Papež Frančišek je včeraj priznal junaške kreposti petih mož in žena, vključno z italijanskim najstnikom, ki je leta 2009 umrl zaradi možganskega tumorja, in jih razglasil za »častitljive«, poroča ameriška katoliška agencija CNA.

Sveti oče je kongregacijo za zadeve svetnikov in njenega prefekta kardinala Angela Becciuja pooblastil za izdajo odlokov, ki priznavajo junaške kreposti trem duhovnikom in dvema laikoma. Med njimi so: italijanska duhovnika Francesco Caruso (1879-1951) in Carmelo De Palma (1876-1961) ter španski redovnik, duhovnik Kongregacije Presvetega Odrešenika, Francisco Barrecheguren Montagut (1881-1957).

Preden je postal duhovnik, je bil Barrecheguren Montagut poročen (pozneje je ovdovel), z ženo pa sta imela hčerko Mario de la Concepción Barrecheguren García (1905-1927), ki jo je papež včeraj prav tako razglasil za častitljivo.

Peti kandidat za beatifikacijo je italijanski najstnik Matteo Farina, ki je živel v letih med 1990 in 2009.

Farina je odrasel v pokončni krščanski družini v mestu Brindisi na jugu Italije. Bil je tesno povezan s svojo sestro Eriko. Župnijo, kjer je prejel zakramente, so oskrbovali bratje kapucini, ki so Mattea že zgodaj navdušili nad sv. Frančiškom in sv. p. Pijem.

Postulator Matteovega beatifikacijskega postopka je povedal, da je bil deček že od malih nog izredno vedoželjen, vsake stvari se je lotil zelo resno in vestno, pa naj je šlo za šolo, šport ali njegovo ljubezen do glasbe. Pri osmih letih je bil prvič pri sveti spovedi in je odtlej ta zakrament redno prejemal. Bil je predan Božji besedi. V starosti devetih let je za postno nalogo prebral celoten evangelij po Mateju, vsak dan pa je tudi molil rožni venec.

Pri devetih letih je v sanjah slišal p. Pija, ki mu je naročil: »Če razumeš, da je tisti, ki je brez greha, srečen, pomagaj tudi drugim, da bodo to razumeli, da bomo vsi lahko srečni odšli v nebeško kraljestvo.« Od tistega trenutka dalje je Matteo občutil močno željo po evangelizaciji, predvsem med svojimi vrstniki, kar pa je počel vljudno in nevsiljivo.

Nekoč je o tej svoji želji zapisal: »Upam, da se mi bo uspelo 'vtihotapiti' med mlade in jim spregovoriti o Bogu; opazujem ljudi okoli sebe in se želim tiho prikrasti mednje, kot virus, ter jih okužiti z neozdravljivo boleznijo, ljubeznijo!«

Možganski tumor kot pustolovščina za rast v veri

Septembra 2003, mesec dni pred 13. rojstnim dnem, je Matteo dobil simptome, ki so jih pozneje diagnosticirali kot možganski tumor. Med zdravniškimi preiskavami je začel pisati dnevnik. Izkušnjo hudih glavobolov in bolečin je opisal kot »eno izmed tistih pustolovščin, ki spremenijo tvoje življenje in življenje drugih. Pomagajo ti, da postaneš močnejši in da rasteš, predvsem v veri«.

V naslednjih šestih letih je Matteo preživel številne operacije na možganih, prejel kemoterapijo in druge oblike zdravljenja tumorja. V tem času se je okrepila njegova ljubezen do Marije in posvetil se je Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Med enim in drugim bivanjem v bolnišnici je nadaljeval običajno življenje najstnika: obiskoval je šolo, se družil s prijatelji, ustanovil glasbeno skupino in se zaljubil. Pozneje je nedolžni odnos, ki sta ga imela s Sereno v zadnjih dveh letih njegovega življenja, imenoval »najlepši dar«, ki ga je lahko prejel od Boga.

V starosti 15 let je takole razmišljal o prijateljstvu: »Rad bi se pomešal med svoje vrstnike, ne da bi bil ob tem prisiljen posnemati njihove napake. Rad bi se počutil kot del skupine, ne da bi se moral zaradi tega odreči svojim krščanskim načelom. Težko je. Težko, vendar ni nemogoče.«

Njegovo stanje se je počasi slabšalo in po tretji operaciji sta leva roka in noga ostali hromi. Pogosto je ponavljal, da »moramo vsak dan živeti kot bi bil naš zadnji, vendar ne v luči žalosti smrti, temveč v radosti, da smo se pripravljeni srečati z Gospodom!« Matteo je umrl v krogu svoje družine in prijateljev 24. aprila 2009.

Težave plavanja proti toku

Francesca Consolini, postulatorka njegovega beatifikacijskega postopka, je na spletni strani, posvečeni mlademu svetniškemu kandidatu, zapisala, da je v njem tlela »močna želja po tem, da bi svoje srce očistil slehernega greha«, te duhovnosti pa »ni občutil s težo, naporom ali pesimizmom; in njegovih besed je resnično izžarevalo nenehno zaupanje v Boga, trden, odločen in miren pogled, usmerjen v prihodnost …«

Matteo je pogosto premišljeval o veri in o »težavah plavanja proti toku«. Ker ga je skrbelo pomanjkanje dobre verske vzgoje med mladimi, si je zadal nalogo, da bo to med svojimi vrstniki počel kar sam.

Nekoč je v dnevnik zapisal: »Če čutiš, da nečesa ne moreš storiti, ko se ti ruši ves svet, ko vsaka izbira pomeni kritično odločitev, ko je vsako dejanje poraz … in bi najraje vse zavrgel, ko ti prizadevno delo pobere še zadnje trohice moči … poskrbi za svojo dušo, ljubi Boga z vsem svojim bitjem in Njegovo ljubezen prenašaj tudi na druge ljudi.«