Papež s konca sveta

Papež Frančišek je bil prvi voditelj Katoliške Cerkve iz Latinske Amerike: z imenom Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v argentinski prestolnici Buenos Aires, bil je najstarejši od petih otrok italijanskih priseljencev. Oče Mario je bil računovodja na železnici, Regina Sivori pa predana žena in mati, ki je vzgajala Jorgeja in njegove štiri sorojence. Pot k duhovništvu Jorge je z diplomo zaključil študij kemije, nato pa se je odločil za duhovniško pot. Vstopil je v škofijsko semenišče Villa Devoto, marca 1958 pa v noviciat Družbe Jezusove (jezuitov). Pri enaindvajsetih letih je doživel prvi preplah glede zdravja: leta 1957, v drugem letniku bogoslovja, je hudo zbolel na dihalih. Zaradi plevritisa, vnetja tkiv, ki obdajajo pljuča, je moral na operativno odstranitev treh pljučnih cist in manjšega zgornjega dela desnega pljučnega krila. Po obsežni operaciji mu je ostala velika trajna brazgotina čez polovico prsnega koša, vendar je popolnoma okreval. Leta 1963 je v Čilu zaključil študij humanistike in se še istega leta vrnil v Argentino, kjer je diplomiral iz filozofije na kolegiju sv. Jožefa v San Miguelu. V letih od 1964 do 1965 je po- učeval književnost in psihologijo na kolegiju Brezmadežnega spočetja v Santa Féju, leta 1966 pa isti predmet na Odrešenikovem kolegiju v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. 13. decembra 1969 je prejel duhovniško posvečenje. Na čelu argentinskih jezuitov V letih 1970 in 1971 je nadaljeval šolanje na univerzi Alcalá de Henares v Španiji, 22. aprila 1973 pa je pri jezuitih izrekel večne zaobljube. Po vrnitvi v Argentino je deloval kot duhovnik in univerzitetni predavatelj v San Miguelu, poleg tega je bil svetovalec svoje jezuitske province in tudi rektor kolegija Máximo na filozofski in teološki fakulteti. Konec julija 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. Leta 1980 je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil naslednjih šest let rektor semenišča, obenem je upravljal tudi župnijo v San Joséju v škofiji San Miguel. Marca 1986 je odšel na študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino so ga nadrejeni najprej napotili v Odrešenikov kolegij v Buenos Airesu, nato pa v jezuitsko cerkev v mestu Córdoba kot duhovnega voditelja in spovednika. Škof in kardinal Kardinal Antonio Quarracino, nadškof Buenos Airesa, si je mladega jezuita izbral za tesnega sodelavca in tako je papež Janez Pavel II. Jorgeja Maria Bergoglia 20. maja 1992 imenoval za naslovnega škofa Auca in pomožnega škofa Buenos Airesa. Škofovsko posvečenje mu je kardinal podelil 27. maja v tamkajšnji stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral besede Miserando atque eligendo (Usmilil se ga je in izbral), v svoj grb pa je vstavil znak IHS, simbol Družbe Jezusove. Za nadškofa pomočnika iste nadškofije je bil imenovan 3. junija 1997. Ob smrti kardinala Antonia Quarracina je februarja 1998 postal krajevni nadškof, obenem je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda v Argentini. Tri leta pozneje je papež Janez Pavel II. nadškofa Buenos Airesa na konzistoriju 21. februarja 2001 imenoval za kardinala. Bergoglio je svoje vernike prosil, naj ne prihajajo v Rim, da bi proslavili njegov sprejem v kardinalski zbor, pač pa naj sredstva, ki bi jih porabili za potovanje, raje darujejo ubogim. Oktobra 2001 je bil kardinal Bergoglio imenovan za glavnega poročevalca 10. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode o škofovski službi. Ta naloga mu je bila zaupana v zadnjem trenutku: nadomestil je kardinala Edwarda Michaela Egana, newyorškega nadškofa, ki je moral zaradi terorističnih napadov 11. septembra tistega leta ostati v domovini. Uboštvo in evangelizacija V rimski kuriji je kardinal Bergoglio opravljal različne službe. Bil je član Kongregacije za kler, Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, Komisije za Latinsko Ameriko in Papeškega sveta za družino. V tem času je postajal vse bolj priljubljen tudi v Latinski Ameriki. Kljub kardinalskemu nazivu je ohranil strog, malodane »asketski« način življenja. V tem duhu uboštva je leta 2002 zavrnil imenovanje za predsednika Argentinske škofovske konference, vendar je bil tri leta pozneje izvoljen in nato leta 2008 znova potrjen za nadaljnje triletno obdobje. Na tem položaju se je odločno zavzemal za kulturo življenja in nasprotoval evtanaziji. Leta 2004 je imel nekaj težav s srcem: doživel je »predinfarkt« in je moral nekaj dni preživeti v bolnišnici, pozneje pa ni več imel simptomov srčne bolezni. Aprila 2005 se je udeležil konklava, na katerem je bil izvoljen papež Benedikt XVI. Kot so poročali kasneje, se je takrat med kandidati pojavilo tudi že ime Jorgeja Bergoglia. Kot nadškof Buenos Airesa, škofije z več kot tremi milijoni prebivalcev, je zasnoval misijonarski projekt, ki temelji na občestvu in evangelizaciji. Imel je štiri glavne cilje: odprte in bratske skupnosti, ozaveščeni laiki z vodilnimi vlogami, evangelizacijska prizadevanja, namenjena vsem prebivalcem mesta, ter pomoč ubogim in bolnim. Njegov cilj je bil znova evangelizirati Buenos Aires, »ob upoštevanju tistih, ki tam živijo, njegove strukture in zgodovine«. K sodelovanju je povabil tako duhovnike kot laike. Septembra 2009 je začel solidarnostno kampanjo ob dvestoti obletnici neodvisnosti države, na celinski ravni pa je veliko pričakoval od vpliva sporočila konference v Aparecidi leta 2007, ki ga je označil kar za »Evangelii nuntiandi Latinske Amerike«. Papež obrobij Kardinali so kardinala Jorgeja Maria Bergoglia 13. marca 2013 v petem krogu glasovanja izvolili za 266. rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve. Izbral si je ime Frančišek, kot sporočilo svetu, da bodo njegova prednostna skrb ubogi in odrinjeni na obrobje. Temu je ostal zvest vsa leta svojega pontifikata. Že ob nastopu papeške službe je jasno pokazal, da bo preprost in dostopen voditelj. Za cilj svojega prvega apostolskega potovanja je izbral Lampeduso, otok v Sredozemlju, ki simbolno predstavlja dramo migrantov na tem območju. Njegovo potovanje je bilo hkrati tudi sporočilo, saj je sveti oče v nekaj urah, ki jih je preživel na otoku, z dejanji in znamenji izpričal, kaj misli z izrazom »Cerkev v izhodu«. Pokazal je, zakaj je treba konkretno in ne zgolj metaforično začeti na »bivanjskih obrobjih«, če želimo zgraditi pravičnejši in bolj solidaren svet. Jubilej usmiljenja Kmalu po izvolitvi je napovedal reformo rimske kurije, imenoval zbor kardinalov svetovalcev, ki so mu pri tem opravilu pomagali, ter z dvema dokumentoma, t. i. »motuproprijema«, omogočil poenostavljen postopek za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze. Decembra 2015, na praznik Brezmadežne, je razglasil izredno jubilejno leto usmiljenja, ki ga je z zaprtjem svetoletnih vrat bazilike sv. Petra slovesno sklenil 20. novembra 2016, na nedeljo Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. Februarja 2016 se je kot prvi rimski škof po razkolu iz leta 1054 srečal z moskovskim patriarhom Kirilom I. na letališču v Havani na Kubi. 31. oktobra in 1. novembra 2016 je Frančišek opravil apostolsko potovanje na Švedsko, kjer se je udeležil skupne luteransko-katoliške spominske slovesnosti ob 500. obletnici reformacije. 13. maja 2017 je na trgu pred fatimsko baziliko ob praznovanju stoletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi daroval slovesno sveto mašo, med katero je za svetnika razglasil Frančiška in Jacinto Marto, preprosta otroka, ki se jima je 13. maja 1917 prikazala Božja Mati. Avgusta 2018 se je papež v Dublinu na Irskem udeležil devetega svetovnega srečanja družin z geslom Evangelij družine: veselje za svet. 26. avgusta je v parku Phoenix v Dublinu daroval slovesno sveto mašo ob sklepu srečanja. Oktobra istega leta je v Vatikanu zasedala škofovska sinoda s temo Mladi, vera in razločevanje poklicanosti, s čimer je Cerkev izrazila svojo pastoralno skrb za mlade. Papež je to še okrepil z udeležbo na 34. svetovnem dnevu mladih konec januarja 2019 v Panami. Oktobra 2019 je vodil posebno zasedanje škofovske sinode o Panamazoniji na temo Amazonija, nove poti za Cerkev in za celostno ekologijo. Človeško bratstvo Leta 2019 se je kot prvi papež odpravil na potovanje na Arabski polotok, v Združene arabske emirate. Skupaj z Ahmedom Al Tayebom, velikim imamom Al Azharja, ki je vodilna avtoriteta sunitskega islama, je podpisal skupno izjavo, dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno življenje, dan podpisa 4. februar pa so Združeni narodi razglasili za mednarodni dan človeškega bratstva. 27. marca 2020 je papež Frančišek zaradi izrednih razmer, ki jih je povzročila epidemija koronavirusa, katoličane po vsem svetu povabil, naj se mu pri- družijo pri češčenju pred Najsvetejšim zakramentom. Papež je vodil bogoslužje Božje besede in češčenje Najsvetejšega, nato pa podelil blagoslov urbi et orbi, mestu in svetu, z možnostjo prejema popolnega odpustka. Med molitvijo na povsem praznem Trgu sv. Petra je papež po pre- branem evangeliju o viharju na morju iz Evangelija po Marku premišljeval o viharju sedanjega časa in o tem, kako nas Gospod sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost ter upanje. Oktobra 2020 je papež podpisal okrožnico Vsi smo bratje o bratstvu in družbenem prijateljstvu, ki sta poti za izgradnjo boljšega, bolj pravičnega in mirnega sveta, s prizadevanjem vseh ljudi in ustanov. V dokumentu je znova odločno izrekel »ne« vojni in globalizaciji brezbrižnosti. Z apostolskim pismom Z očetovskim srcem, ki je izšlo na praznik Brezmadežne leta 2020, se je Frančišek spomnil 150. obletnice razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, do 8. decembra 2021 pa smo v vesoljni Cerkvi obhajali posebno leto sv. Jožefa. Ob peti obletnici objave apostolske spodbude Radost ljubezni – o lepoti in veselju družinske ljubezni je papež Frančišek 19. marca 2021 slovesno odprl leto družine Amoris Laetitia, ki ga je sklenil 26. junija 2022 na 10. svetovnem srečanju družin v Rimu. Sinodalna Cerkev Papež Frančišek je sklical tudi izredno (2014) in redno (2015) zasedanje škofovske sinode o posredovanju vere v družini, oktobra 2018 sinodo o poklicanosti mladih z geslom Mladi, vera in razločevanje poklicanosti ter leta 2018 sinodo o Amazoniji, ki je zasedala leta 2019. V letih 2021 in 2023 je zasedala škofovska sinoda z geslom Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo, ki jo je papež oznanil aprila 2021. Posebnost te sinode je bil njen začetek na škofijski oziroma krajevni ravni, ki je vključeval sodelovanje Božjega ljudstva. 19. marca 2022 je papež podpisal apostolsko konstitucijo o rimski kuriji in njenem služenju Cerkvi in svetu z naslovom Praedicate evangelium, le nekaj dni pozneje, ko je Ruska federacija napadla Ukrajino, pa je pozval vse škofe sveta, naj 25. marca 2022 skupaj z njim opravijo dejanje posvetitve Rusije in Ukrajine Marijinemu brezmadežnemu srcu. V letu 2023 je papež Frančišek objavil apostolski konstituciji Hvalite Boga (4. oktober 2023) in In Ecclesiarum Communione (6. januar 2023), apostolsko spodbudo To je zaupanje (15. oktober 2023) ter apostolsko pismo Človekova veličina in bednost (19. junij 2023). Počitek pri Mariji Snežni Papež Frančišek je v svojem pontifikatu na desetih konzistorijih imenoval 163 novih kardinalov, od tega jih bo 108 lahko sodelovalo na prihodnjem konklavu. Kardinalski zbor šteje 252 kardinalov, od katerih je skupno 135 volivcev (mlajših od 80 let). Papež Frančišek je izrazil željo, da bi bil pokopan zunaj Vatikana: za razliko od 91 pokojnih papežev, ki so pokopani v baziliki sv. Petra, bo njegovo telo po smrti počivalo v rimski baziliki Marije Velike oz. Marije Snežne, kjer je Frančišek pred ikono Salus Populi Romani tradicionalno molil pred vsakim apostolskim potovanjem v tujino in ob vrnitvi v Rim.

Papež s konca sveta

Papež s konca sveta

Pot k duhovništvu

Zakaj kadilo

»Papež Frančišek, prosi za nas!«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.