Trije mladi so papežu v iskrenem dialogu, zaznamovanem z iskrenostjo, bolečino in upanjem, predstavili svoje osebne težave.

Ferrán je na letošnjo veliko noč prejel zakrament svetega krsta. FOTO: Vatican Media

Agencija Trud vas oktobra vabi na romanje v Barcelono, Lurd in Zaragozo!

Odkrivanje lastne poklicanosti v sebični družbi

Ferrán, ki je zakrament svetega krsta prejel na letošnjo veliko noč, je papeža prosil za nasvet, kako naj ohrani dvignjen pogled, da bi odkril svojo poklicanost, »ko nas družba sili, da nenehno gledamo v tla ali zgolj vase«. Leon XIV. je poudaril, kako »mnogi mladi in odrasli znova odkrivajo krščansko vero« in pripomnil, da »naša želja po resnici in sreči zahteva širše obzorje. In ta nemir je dar, ki nam ga je dal sam Bog: ustvarjeni smo za neskončno.«

Papež je ob tem ponudil dva predloga: ta zdrav nemir moramo nujno gojiti, to pa moramo početi v svojih lastnih okoliščinah. Malikovanje dobička in uspešnosti, težnja po nenehnem ustvarjanju in doseganju vrhunca ter kult lastne podobe po papeževih besedah niso nič drugega kot »anestetiki«, ki omrtvijo človekovo vest.

Tisti, ki se pustijo razsvetliti evangeliju, razvijejo tudi kritičen pogled na družbeni sistem, ki osebe ne postavlja v središče ter povzroča krivične razmere ter bivanjsko revščino na različnih ravneh.

Zato tisti, ki se pustijo razsvetliti evangeliju, je dodal cerkveni voditelj, »razvijejo tudi kritičen pogled na družbeni sistem, ki osebe ne postavlja v središče ter povzroča krivične razmere ter bivanjsko revščino na različnih ravneh«. Ta kritična sposobnost pomeni, da je »nemir – pa tudi odkrivanje lastne notranjosti, duhovnosti in še bolj evangelija – lahko zastrašujoč«.

Papež je zbrane pozval, naj »ta nemir gojijo in mu naredijo prostor« v svojih konkretnih stvarnostih: tako, da ustvarijo trenutke tišine, vsak dan berejo evangelij, se pogovarjajo z Bogom in »poskušajo hoditi po tej notranji poti skupaj z občestvom, se pogovarjajo z duhovniki, redovniki in drugimi, ki so se podali na to pot«.

Papež je med bdenjem na olimpijskem stadionu v Barceloni odgovarjal na neposredna, globoka in presunljiva vprašanja mladih španskih katoličanov. FOTO: Vatican Media

Bog si ne želi človekovega trpljenja in nas v njem ne zapusti

Naslednje vprašanje je postavila Carmina, srednješolska učiteljica, ki jo je depresija po lastnih besedah privedla do tega, da je kot edino pot videla »lastno izginotje«: »Nekega petka zvečer sem izgubila bitko in sem si poskušala vzeti življenje.« Bog pa ji je podaril drugo priložnost. Na podlagi te življenjske izkušnje je sredi globoke tišine navzočih vprašala: »Kje lahko vidimo Boga, ko je tema absolutna in ne moremo več naprej? Kako lahko zaupamo v Boga, ko se zdi, da nič – niti mi sami – ni vredno ničesar?«

Leon XIV. se je Carmini po krajšem premoru najprej zahvalil za trud, ki ga je vložila v deljenje tako osebne in boleče izkušnje: »Vstala si in nadaljevala svojo pot, in to je čudovit čudež, ki ga vidimo v mnogih likih v evangeliju.« Papež je poudaril potrebo, da se »zavedamo, kako je duševno zdravje vedno bolj ogroženo v družbah, ki veljajo za napredne« – dejstvo, ki kaže, da je v njih nekaj globoko narobe, saj ljudi izpostavlja pritiskom, pričakovanjem in napetostim, ki ogrožajo temeljne oblike osebnega ravnovesja.

Jezusov križ nam pove, da nas Bog ne zapusti … Ko se zdi, da je Bog odsoten, mu moramo znova zaupati bremena, ki jih nosimo v svojih srcih.

Leon XIV. je nato spregovoril o »obdobju teme, tesnobe in bolečine, ki ga je Jezus doživljal, ko se je bližala ura njegove smrti«, in zatrdil, da »to ni zgolj stvar osebnega trpljenja«: Božji Sin v lastnem mesu prevzame nase vso tesnobo, bolečino in trpljenje človeštva. »Jezusov križ nam pove, da nas Bog ne zapusti … Ko se zdi, da je Bog odsoten, mu moramo znova zaupati bremena, ki jih nosimo v svojih srcih,« tako Leon XIV.

Papež je priporočil, naj se v trenutkih teme »odpremo nekomu, ki nam lahko pomaga izreči preprosto molitev, ki nas lahko neopazno spremlja … ki nas lahko prime za roko in nam pomaga premagati našo bolečino«.

Desirée je papežu postavila dve vprašanji. FOTO: Vatican Media

Kako lahko odpustim očetu in se spravim z Bogom?

Tretja je papeža nagovorila Desirée, ki je pripovedovala, kako je njen oče poskušal ubiti njeno mater: ta dogodek je njeno mater potisnil v odvisnost od drog, Desirée pa je morala v prevzgojni dom, kjer se je postopoma odprla veri in je prejela zakrament svetega krsta. Njena zgodba je navzoče ganila do solz, njeno pripoved so večkrat prekinili z aplavzom ter ji tako izrazili svojo naklonjenost in podporo.

Ko je Desirée odraščala, se je Bogu upirala, zdaj pa z vero, obnovljeno po duhovnih vajah, sprašuje Boga: »Kje si bil, ko sem bila majhna?« Papežu je postavila dve vprašanji: Kako lahko odpustim očetu? Kako se lahko resnično spravim z Bogom?

Papež je prvo vprašanje preoblikoval in zbrane spodbudil, naj se vprašajo, kako kot ljudje postanemo »ujetniki zla, do te mere, da smo nasilni do drugih«, in ne gojimo ljubezni, ne spoštujemo dostojanstva in svobode drugih. Obsodil je »zastrupljeno vzdušje v družinskih odnosih – za katero so značilne zlorabe, zatiranje in predvsem nasilje nad ženskami«, nato pa poudaril, da »Bogu ne moremo pripisati tistega, kar nam je bilo zaupano v lastno odgovornost«.

Pri odpuščanju napredujemo z majhnimi koraki, saj je to postopen proces, ki ne pomeni vedno vrnitve v prejšnje stanje ali življenja v polnem odnosu s tistimi, ki so nas prizadeli ...

S tem je spomnil, da je Bog ljudem dal razum, voljo, vest in dostojanstvo, ter opozoril, kako je Bog predvsem »prišel naproti, da bi nam – v svojem Sinu Jezusu Kristusu – pokazal pot, ki ji moramo slediti«, poleg tega pa nam je poslal Svetega Duha. Zato morajo biti ta vprašanja po njegovih besedah »usmerjena v nas same, v dinamiko naše družbe, v kulturo individualizma in v skušnjavo nasilja – ne v Boga«.

Glede odpuščanja je papež poudaril, da je del poti. Če nekdo bere evangelij »kot knjigo navodil, zapovedi in dolžnosti«, je opozoril cerkveni voditelj, »tvega, da bo postal malodušen in razočaran«, ko bo odkril, da ni sposoben odpuščanja, h kateremu nas vabi Gospod. Predvsem moramo prositi Gospoda za odpuščanje, da bi lahko »razširil prostor ljubezni v nas prav tam, kjer smo bili ranjeni, in tako postopoma naše zamere spremenil v usmiljenje in sočutje«.

»Ne smemo izgubiti poguma,« je spodbudil Leon XIV.: »Pri odpuščanju napredujemo z majhnimi koraki, saj je to postopen proces, ki ne pomeni vedno vrnitve v prejšnje stanje ali življenja v polnem odnosu s tistimi, ki so nas prizadeli, še posebej, če je bil dogodek povezan z nasiljem.« Kljub temu je mogoče »ohraniti dober odnos do osebe, zavrniti vse oblike sovraštva ali maščevanja, si prizadevati za čim boljšo popravo odnosa in morda za to osebo moliti«.