Zato želi v Vatikanu ustvariti filmski arhiv. Kot je po navedbah spletnega portala Vatican News povedal v novi knjigi pogovorov, razmišlja o »mediateki« za avdio-vizualno dediščino: filmski arhiv bi lahko, tako Frančišek, uredili poleg apostolske knjižnice in vatikanskih arhivov. Odlomke iz nove knjige so ob koncu tedna objavili v italijanskem časniku Il Messaggero.

Za navdušenju nad filmom se papež lahko zahvali svojim staršem, je pojasnil v pogovoru. Ti so Jorgeja in sorojence pogosto peljali v kino: »V kakšnih desetih, dvanajstih letih sem si ogledal vse filme z Anno Magnani in Aldom Fabrizijem, od teh pa mi je bil najbolj všeč Rim, odprto mesto Roberta Rosselinija.« Italijanski neorealizem je njemu in njegovim sodobnikom posebej intenzivno posredoval »veliko tragedijo svetovne vojne,« je pojasnil Frančišek.

Ti filmi so nam odprli oči za nov pogled na resničnost.

Ti filmi, tako sveti oče, »so nam odprli oči za nov pogled na resničnost«. V luči trenutnih razmer v svetu, predvsem zaradi koronaepidemije, je to danes nujno potrebno. Posebej dobro to po papeževem mnenju uspe takrat, ko film določene poglede predstavi z očmi otroka, kot recimo v filmu Otroci nas opazujejo režiserja Vittoria De Sice iz leta 1944.

Italijanski filmski režiser Federico Fellini FOTO: Vatican Media

Papež je posebej navdušen nad filmi Federica Fellinija. Njemu je uspelo, je prepričan Frančišek, da je usmeril pogled na človeka z obrobja, na osamljene in zapuščene. Fellinijevo delo La Strada (Cesta) iz leta 1954 je njegov najljubši, tudi zato, ker vsebuje številne prikrite namige na Frančiška Asiškega.

Papežev najljubši film je Fellinijeva Cesta.

Pogovor s papežem je del nove knjige italijanskega teologa in filmskega poznavalca Daria Viganoja z naslovom Lo sguardo: Porta del cuore (Pogled: vrata srca. Neorealizem med spominom in aktualnostjo), ki bo v teh dne izšla v Italiji.