Zapri
Iskanje

Papežev nagovor ob začetku sinode

Za vas piše:
T. M.
Objava: 09. 10. 2021 / 15:52
Oznake: Cerkev, Papež, Vera
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.10.2021 / 15:58
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Papežev nagovor ob začetku sinode

Papežev nagovor ob začetku sinode
V Vatikanu je potekalo srečanje ob začetku sinode. FOTO: Vatican Media.
V soboto, 9. oktobra, je v sinodalni dvorani v Vatikanu potekalo srečanje ob začetku sinode.

Prebrani Božji besedi sta sledili dve meditaciji, nato pa je zbrane udeležence nagovoril papež Frančišek. V nadaljevanju si preberite nekaj odlomkov njegovega nagovora. 

Dragi bratje in sestre, prišli ste z mnogih poti in iz mnogih Cerkva, vsakdo v srcu nosi vprašanja in upanja, in prepričan sem, da nas bo Duh vodil in nam dal milost, da bomo šli naprej skupaj, da se bomo medsebojno poslušali in razločevali znamenja v našem času, postali solidarni z napori in željami človeštva. 

Sinoda ni parlament, sinoda ni raziskava o mnenjih, sinoda je cerkveni trenutek in protagonist sinode je Sveti Duh. 

To sinodo živimo v duhu molitve, s katero se je Jezus obrnil na Očeta za svoje: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). K temu smo poklicani: k enosti, k občestvu, k bratstvu, ki izhaja iz tega, da čutimo, da nas objema edina Božja ljubezen. V edinem Božjem ljudstvu zato hodimo skupaj, da bi imeli izkušnjo Cerkve, ki prejema in živi dar enosti in se odpira glasu Duha.

Občestvo, soudeležba in poslanstvo 

Ključne besede sinode so tri: občestvo, soudeležba, poslanstvo. Občestvo in poslanstvo sta teološka izraza, ki določata skrivnost Cerkve in katerih se je dobro spominjati. Drugi vatikanski koncil je pojasnil, da občestvo izraža sámo naravo Cerkve, in hkrati dejal, da je Cerkev prejela »poslanstvo, da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in Božje kraljestvo med vsemi ljudstvi. Tako je Cerkev na zemlji kal in začetek tega kraljestva« (Lumen gentium, 5). 

Dve besedi, prek katerih Cerkev zre in posnema življenje Svete Trojice, skrivnost občestva ad intra (navznoter) in vir poslanstva ad extra (navzven). Po obdobju doktrinalnih, teoloških in pastoralnih razmislekov, ki zaznamujejo uresničitev idej drugega vatikanskega koncila, je sv. papež Pavel VI. želel povzeti prav ti dve besedi – občestvo in poslanstvo – kot glavni smernici koncila. 

Ob spominu na njegovo odprtje je namreč poudaril, da sta bili glavni smernici »občestvo, to je kohezija in notranja polnost, v milosti, v resnici, v sodelovanju […] in poslanstvo, to je apostolska zavzetost za sodobni svet« (Angelovo češčenje, 11. oktober 1970).

Tretja beseda je soudeležba. Obstaja nevarnost, da bi občestvo in poslanstvo ostala nekoliko abstraktna izraza, če ne bi gojili cerkvene prakse, ki izraža konkretnost sinodalnosti na vsakem koraku poti in delovanja ter spodbuja resnično udeležbo vseh in vsakega posameznika. Želel bi reči, da je obhajanje sinode vedno lepo in pomembno, vendar pa je resnično plodno, če postane živi izraz tega, da smo Cerkev; delovanja, za katero je značilna resnična soudeležba.

Sinoda, ki nam ponuja odlično priložnost za pastoralno spreobrnjenje v misijonarski in tudi ekumenski luči, ni izvzeta iz nekaterih tveganj.

Tveganja sinode: formalizem, intelektualizem in skušnjava nepremičnosti 

Prvo tveganje je formalizem. Sinodo se lahko skrči na sicer izreden, vendar fasaden dogodek, tako kot bi gledali lepo fasado cerkve, ne da bi vstopili vanjo. Sinoda pa je pot dejanskega duhovnega razločevanja, katerega se ne lotimo zato, da bi dali lepo podobo o sebi, ampak zato, da bi bolje sodelovali pri Božjem delu v zgodovini. 

Če torej govorimo o sinodalni Cerkvi, se ne moremo zadovoljiti z obliko, ampak potrebujemo tudi vsebino, sredstva in strukture, ki vzpodbujajo dialog in sodelovanje v Božjem ljudstvu, zlasti med duhovniki in laiki. 

Zakaj to poudarjam? Ker včasih v duhovniškem redu obstaja elitizem, zaradi katerega je duhovnik oddaljen od laikov. Zato je potrebno preoblikovati določene vertikalne, izkrivljene in delne poglede na Cerkev, na duhovniško službo, na vlogo laikov, na cerkvene odgovornosti, na vlogo vodstva itd.

Drugo tveganje je intelektualizem – abstraktnost; stvarnost gre v eno stran, naša razmišljanja pa v drugo: tako sinoda postane neke vrste študijska skupina, z učenimi, vendar abstraktnimi govori o problemih Cerkve in zla v svetu; neke vrste »govor samemu sebi«, kjer hodimo dalje površinsko in posvetno ter na koncu ponovno zapademo v običajne nerodovitne ideološke in strankarske opredelitve ter se odmaknemo od stvarnosti svetega Božjega ljudstva, od konkretnega življenja skupnosti, ki so razkropljene po svetu.

Nazadnje lahko pride tudi do skušnjave nepremičnosti. Ta beseda je strup v življenju Cerkve, »vedno se je delalo tako«, bolje je ne spreminjati. Tisti, ki se gibljejo znotraj tega obzorja, tudi če se tega ne zavedajo, zapadejo v zmoto, ker ne vzamejo resno časa, v katerem živimo. 

Zato je pomembno, da postane sinoda resnično nenehen proces; da v različnih fazah in od spodaj vključuje krajevne Cerkve v goreče in utelešeno delo, ki bo vtisnilo slog občestva in soudeležbe, ki ga zaznamuje poslanstvo.

Tri priložnosti 

Uresničimo to priložnost srečanja, poslušanja in razmišljanja kot čas milosti. Čas milosti, ki naj nam v veselju evangelija omogoči, da doumemo vsaj tri priložnosti. Prva je ta, da se proti sinodalni Cerkvi ne bi napotili občasno, ampak strukturno: da bi šlo za odprt prostor, kjer se vsi počutijo kot doma in lahko sodelujejo. 

Sinoda nam nadalje ponuja priložnost, da bi postali Cerkev poslušanja: da bi si vzeli odmor med svojimi ritmi, da bi odložili pastoralne skrbi, da bi se zaustavili in prisluhnili. Poslušati Duha v adoraciji in molitvi – kako nam danes manjka molitev adoracije, mnogi so izgubili ne le navado, ampak tudi občutek, kaj pomeni češčenje.

Končno imamo priložnost postati Cerkev bližine – vedno se vračamo k Božjemu slogu; Božji slog je bližina, sočutje in nežnost; Bog je vedno delal na ta način; če ne pridemo do te Cerkve bližine z držami sočutja in nežnosti – in to ne le z besedami, ampak s prisotnostjo –, ne bomo Gospodova Cerkev; morali bi vzpostaviti večje prijateljske vezi z družbo in svetom: moramo postati Cerkev, ki ni ločena od življenja, ampak si naloži krhkosti in revščine našega časa, oskrbi rane in zdravi potrta srca z Božjim balzamom. 

Ne pozabimo na Božji slog, ki nam mora pomagati: bližina, sočutje in nežnost.

Potrebujemo Duha, vedno nov dih Boga, ki osvobaja vseh zaprtosti, ponovno oživlja, kar je mrtvo, razvezuje verige, širi veselje. Sveti Duh je tisti, ki nas vodi tja, kamor želi Bog, in ne kamor bi nas vodile naše ideje in osebni okusi. 

To je izziv. Za »Cerkev, ki bo drugačna«, odprta za novost, ki ji jo želi predlagati Bog, močneje in bolj pogosto kličimo Duha ter mu ponižno prisluhnimo; hodimo skupaj, kakor želi On, ki ustvarja občestvo in poslanstvo: to je s krotkostjo in pogumom.

Dragi bratje in sestre, naj bo ta sinoda čas, ki ga napolnjuje Duh!


Nalaganje
Nazaj na vrh