»Papežev red« na Slovenskem

Ko je maja letos postal novi papež pripadnik avguštinskega reda Leon XIV., sta se pri marsikom porodili vprašanji, kdo sploh so avguštinci in kje na Slovenskem jih je mogoče srečati. Odgovora bo dalo nekaj nadaljevanj rubrike Slovenci v zgodovini. Sv. Avguštin postavi temelje zahodnemu meništvu Začetki zahodnega meništva segajo v drugo polovico 4. stoletja, ko je njegove temelje postavil sv. Avguštin (354–430) iz kraja Hippo Regius v severni Afriki. Kot škof je ustanavljal samostane in dajal tamkajšnjim menihom pravila za življenje v njih. V stoletjih zatem so se oblikovali posamezni redovi in eremitske (puščavniške) združbe, ki so nadaljevale avguštinsko dediščino meništva. To so bili redovi viljemitov, puščavnikov janbonitov, bretincev, vrečevinastih bratov ter številni drugi. Zaradi poudarjenega pomena evangeljskega uboštva se jih je oprijelo ime mendikanti, bili pa so vključeni tudi v cerkveno prizadevanje za prenovo. Med mendikantskimi redovi so po pomembnosti izstopali štirje: dominikanci, Frančiškovi manjši bratje, karmeličani in avguštinci eremiti. Skupna značilnost vseh mendikantskih združenj je bilo zanimanje za Sveto pismo, želja po preprosti razlagi svetopisemske besede in Jezusovega življenja ter vnema za oznanjevanje. Redovno pravilo sv. Avguština in njegovo širjenje v slovenski prostor Sv. Avguštin je svojim sobratom priporočil: Dragi bratje, najbolj ljubite Boga in svojega bližnjega. To sta dve glavni zapovedi, ki sta nam dani, in tega se držite tudi v samostanih. S tem izrekom je opisal smisel in cilj meniškega življenja. Po njegovem prepričanju je moral biti primarni cilj redovne skupnosti življenje v medsebojni slogi, v kateri naj bi bili menihi vedno bolj eno v Bogu. Življenje vsakega posameznega meniha bi moralo biti prežeto z medsebojno slogo in ljubeznijo. Menih je moral v vsakem sobratu videti prispodobo Boga, saj je vsako človeško srce Božji tempelj. Pravi menihi so bili za sv. Avguština tisti, ki so s svojim složnim življenjem pomagali redovni skupnosti, da je postajala vedno bolj eno srce in ena duša v Bogu. Da bi menihi to lahko dosegli, so morali biti tesno povezani z Bogom, se mu popolnoma izročiti, biti odprti za njegove darove in jih v ponižnosti sprejeti. Poleg navedenega je Avguštin svoje brate spodbujal k ponižnosti, čistosti, revščini, medsebojnemu spoštovanju, bratskemu opominjanju, medsebojnemu odpuščanju, redni molitvi, duhovnemu branju, ohranjanju prvinske nedeljive medsebojne ljubezni, odrekanju in odpovedi ter skromnosti pri rokovanju z materialnimi stvarmi. Zaradi človeških slabosti, sebičnosti in različnih značajev, ki pridejo na plano pri skupnem redovnem življenju, je Avguštin svoje brate spodbujal k medsebojnemu odpuščanju in spravi. Vedel je, da je lahko samovolja pogubna za delovanje samostanske skupnosti, zato je določil, da so morali predstojniki bdeti nad vsemi sobrati v samostanu. Hkrati jim je moral predstojnik služiti z ljubeznijo. Bratje pa so mu morali biti zaradi tega poslušni kakor očetu. S takšno pokorščino je lahko življenje znotraj samostana sledilo osnovnemu cilju postajati vedno bolj ena duša in eno srce. Po sv. Avguštinu so bratje lahko to dosegli samo skozi iskreno medsebojno ljubezen. Pričakovali bi, da je bilo redovno pravilo sv. Avguština v veljavi samo pri avguštincih. Da ni bilo tako, je poskrbel leta 1215 že četrti lateranski koncil, na katerem so prepovedali ustanavljanje novih cerkvenih redov. Že obstoječi so morali za svoje delovanje izbrati ali Benediktovo ali Avguštinovo redovno pravilo. Precej redov je prevzelo prav Avguštinova redovna pravila. Mnogi med njimi so imeli svoje postojanke tudi na Slovenskem. Če pustimo ob strani avguštinske samostane, ki bodo omenjeni v naslednjem prispevku, kaže izpostaviti regulirane kanonike oziroma korarje (Dobrla vas/Eberndorf), premonstratence (Grebinj/Griffen), dominikance (Ptuj, Novi Klošter), dominikanke (Marenberg, danes Radlje ob Dravi, Studenice, Velesovo), viteški red sv. Janeza iz Jeruzalema oziroma ivanovce (Polzela, Maribor-Melje, Komenda), nemški viteški red (Velika Nedelja, Ljubljana, Metlika, Črnomelj), servite (Koper) in pavlince (Olimje), ki so prav tako do konca srednjega veka prevzeli to redovno pravilo. Viljemiti in nastanek avguštinskega reda Nastanek avguštinskega reda je bil nekoliko poseben, še posebej, če ga primerjamo z nastankom benediktincev, dominikancev, kartuzijanov in nekaterih drugih redovnih skupnosti. Za vse te je značilno, da je red nastal na podlagi karizme določenega posameznika, pa najsi je bil to sv. Benedikt, sv. Dominik, sv. Bruno ali nenazadnje tudi sv. Frančišek Asiški. Za razliko od njih sv. Avguštin kot najstarejši med njimi ni ustanovil meniškega reda, ki bi že v začetku nosil njegovo ime, ampak so njegova priporočila vzeli za svoja številni že za časa svetnikovega življenja živeči menihi oziroma meniške skupnosti kakor tudi tiste skupnosti, ki so nastajale po Avguštinovi smrti. Od teh so k nastanku kasnejšega avguštinskega meniškega reda največ prispevali redovi viljemitov sv. Viljema Malavala, puščavnikov Janeza Bona, bretincev in vrečevinastih bratov. Pri viljemitih je treba omeniti, da so v istem času obstajali tudi redovniki viljemiti sv. Viljema (1085–1142), ki se je rodil v kraju Vercelli v pokrajini Piemont v severni Italiji; ti so živeli po redovnih pravilih sv. Benedikta in se nikoli niso vključili v avguštinski meniški red. V nasprotju z njimi pa so vsaj deloma k avguštincem pristopili viljemiti sv. Viljema Malavala. Svetnik je v želji po samoti in skromnem življenju od leta 1155 živel v dolini Rodis na območju škofije Grosseto v Toskani. Ta dolina je kasneje zaradi odmaknjenosti dobila tudi ime Malavale. Po Viljemovi smrti leta 1157 so njegovi učenci ustanovili družbo eremitov sv. Viljema »Ordo fratrum Eremitarum S. Guillelmi«. Prvi člani so živeli v samoti in strogi askezi, vsakdanjik pa jim je krojila tudi pogosta molitev. Njihovo redovno življenje je usmerjalo redovno pravilo sv. Viljema, ki je omenjeno v pismu papeža Honorija III. leta 1224, ko je potrdil red. Puščavniških skupnosti sv. Viljema niso vodili opati, temveč priorji. Posamezni menihi so znotraj skupnosti molili v svojih celicah in se postili večino leta, razen nedelj. Znotraj samostanske skupnosti so hodili bosi, zunaj nje pa obuti. V zgodnejšem obdobju je bila njihov zaščitni znak tudi puščavniška palica. Prvi člani viljemitske puščavniške skupnosti so se preživljali z rokodelstvom in skrbeli za romarje, ki so prihajali na grob sv. Viljema. Njihovo materialno podlago za življenje so predstavljali milodari vernikov. Do srede 13. stoletja se je red razširil in poleg toskanske obsegal še francosko in nemško provinco, v okvir katere so sodile tudi slovenske dežele. Na Slovenskem sta znani vsaj dve njihovi postojanki: Muta in Velikovec. Postojanka viljemitov se v Velikovcu omenja 24. oktobra 1256, ko jim je vojvoda Ulrik III. Koroški podaril stavbo velikovškega mestnega špitala. Na Muti se prvič izrecno omenjajo v listini iz leta 1271, ko sta Siegfried Marenberški in njegova žena Rikarda poklonila marenberškemu dominikanskemu samostanu posest pri Marenbergu (Radljah), za kar so bile dominikanke dolžne bratom viljemitom pri Sv. Janezu na Muti kupiti posest za deset mark denarja. V želji poenotiti številne razdrobljene puščavniške skupnosti znotraj Katoliške Cerkve v enoten meniški red, je papež Aleksander IV. z bulo »Licet Ecclesiae« 9. aprila 1256 ustanovil avguštinski puščavniški red »Ordo Eremitarum Sancti Augustini«, ki je prevzel Avguštinovo redovno pravilo. K novonastalemu redu avguštincev se je priključilo okrog 180 samostanov in redovnih hiš raznih puščavniških skupnosti in redov. Med njimi je bilo 15 viljemitskih samostanov iz nemške redovne province, ki je takrat obsegala tudi današnji slovenski prostor. Vinko Skitek

»Papežev red« na Slovenskem

»Papežev red« na Slovenskem

Sv. Avguštin postavi temelje zahodnemu meništvu

CERKLJE – 50 let redovnih zaobljub usmiljenke Vide Gerkman

»Sodelovanje med učitelji in starši je zelo pomembno«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.