Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Papeževa poslanica za 57. medijsko nedeljo: Govoriti s srcem

Za vas piše:
Spletno uredništvo
Objava: 24. 01. 2023 / 14:00
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.01.2023 / 14:52
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Papeževa poslanica za 57. medijsko nedeljo: Govoriti s srcem

Papeževa poslanica za 57. medijsko nedeljo: Govoriti s srcem
»Medijsko nedeljo« bomo letos obhajali 21. maja, na 7. velikonočno nedeljo. FOTO: Vatican Media
Na današnji praznik sv. Frančiška Saleškega so v Vatikanu tradicionalno objavili poslanico papeža Frančiška za 57. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja z naslovom: »Govoriti s srcem. Iz resnice v ljubezni (Ef 4,15)«. T. i. »medijsko nedeljo« bomo obhajali 21. maja, na 7. velikonočno nedeljo. Prevod poslanice povzemamo po Radiu Vatikan.

Govoriti s srcem. »Iz resnice v ljubezni« (Ef 4,15)

Dragi bratje in sestre!

Potem ko sem v preteklih letih razmišljal o glagolih »iti in videti« ter »poslušati« kot o pogojih za dobro komunikacijo, se želim s to poslanico za 57. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja zadržati pri »govoriti s srcem«. Srce nas je gnalo, da smo šli, gledali in poslušali, in srce nas žene k odprti in prijetni komunikaciji. Potem ko smo se vadili v poslušanju, ki zahteva čakanje in potrpežljivost, pa tudi odpoved temu, da bi vnaprej uveljavljali svoje stališče, lahko vstopimo v dinamiko dialoga in podelitve, ki je ravno dinamika prisrčnega komuniciranja. Ko bomo drugega poslušali s čistim srcem, nam bo tudi uspelo, da bomo govorili iz resnice v ljubezni (prim. Ef 4,15). Ne smemo se bati oznanjati resnico, čeprav je včasih neprijetna, pač pa da bi to počeli brez ljubezni, brez srca. Ker »je kristjanov program – kot je zapisal Benedikt XVI. – 'srce, ki vidi'.« Srce, ki s svojim utripanjem razkriva resnico našega bitja, in mu je zato treba prisluhniti. Poslušajočega to vodi, da se uglasi na isti valovni dolžini, do te mere, da v svojem srcu čuti tudi utripanje drugega srca. Takrat se lahko zgodi čudež srečanja, zaradi katerega lahko gledamo drug drugega s sočutjem, sprejemamo krhkosti drug drugega s spoštovanjem, namesto da bi sodili po govoricah ter sejali razdor in delitve.

Če hočemo komunicirati iz resnice v ljubezni, moramo očistiti svoje srce.

Jezus nas opozarja, da vsako drevo spoznamo po sadu (prim. Lk 6,44): »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (v. 45). Zato moramo, če hočemo komunicirati iz resnice v ljubezni, očistiti svoje srce. Samo če poslušamo in govorimo s čistim srcem, lahko vidimo onkraj videza in presežemo nejasen šum, ki nam tudi na področju komunikacije ne pomaga razločevati v zapletenosti sveta, v katerem živimo. Poziv k govorjenju s srcem radikalno izziva naš čas, ki je tako nagnjen k brezbrižnosti in ogorčenosti, včasih tudi na osnovi dezinformacije, ki potvori in instrumentalizira resnico.

Komunicirajte prisrčno

Prisrčno komunicirati pomeni, da vsak, ki nas bere ali posluša, dojame našo udeležbo pri radostih in strahovih, pri upanjih in pri trpljenju žensk in moških našega časa. Kdor tako govori, drugemu hoče dobro, ker ga ima rad in varuje njegovo svobodo, ne da bi jo kršil. Ta slog lahko vidimo pri skrivnostnem Popotniku, ki se pogovarja z učencema, ki sta namenjena v Emavs, po tragediji, ki se je zgodila na Golgoti. Vstali Jezus jima govori s srcem in s spoštovanjem spremlja pot njune bolečine, se jima ponudi, ne pa vsiljuje, ko jima z ljubeznijo odpira um za razumevanje najglobljega pomena tega, kar se je zgodilo. Z veseljem sta namreč lahko vzkliknila, da jima je srce gorelo v prsih, ko jima je govoril po poti in jima razlagal Pisma (prim. Lk 24,32).

Prijazno govorjenje včasih odpre špranjo celo v najbolj trdih srcih.

V zgodovinskem obdobju, zaznamovanem s polarizacijami in nasprotji – pred čemer tudi Cerkvena skupnost ni imuna – prizadevanje za komunikacijo »iz srca in z odprtimi rokami« ne zadeva izključno informacijskih delavcev, ampak je odgovornost vsakega človeka. Vsi smo poklicani iskati in govoriti resnico, in to delati z ljubeznijo. Posebno kristjani smo nenehno spodbujeni, naj varujemo jezik hudobije (prim. Ps 34,14), z njim, kakor nas uči Sveto pismo, lahko hvalimo Gospoda in preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti (prim. Jak 3,9). Iz naših ust ne bi smela priti slaba beseda, »marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).

Prijazno govorjenje včasih odpre špranjo celo v najbolj trdih srcih. Sled o tem imamo tudi v književnosti. Mislim na tisti nepozabni odlomek iz 21. poglavja Zaročencev, v katerem Lucija iz srca govori Neimenovanemu, dokler se ta, razorožen in izmučen od blagodejne notranje krize, ne vda nežni moči ljubezni. To doživljamo v državljanskem sožitju, kjer prijaznost ni le stvar »olike«, pač pa je pravi pravcati protistrup zoper krutost, ki žal lahko zastrupi srca in odnose. To potrebujemo na področju medijev, da komunikacija ne bi podžigala sovraštva, ki ogorči, poraja jezo in vodi v spopad, ampak pomagala ljudem, da mirno razmišljajo, da s kritičnim in spoštljivim duhom razbirajo resničnost, v kateri živijo.

Papež med pogovorom za argentinsko televizijsko mrežo Telam. FOTO: Vatican Media

Komunikacija od srca do srca: »Dovolj je ljubiti dobro, da govorimo dobro«

Enega najbolj svetlih in še danes privlačnih zgledov »govorjenja s srcem« predstavlja sv. Frančišek Saleški, cerkveni učitelj, ki sem mu nedavno posvetil Apostolsko pismo Totum amoris est ob 400-letnici njegove smrti. Ob tej pomembni obletnici bi se rad spomnil še ene, ki poteka v tem letu 2023: stoletnice, kar ga je Pij XI. z okrožnico Rerum omnium perturbationem razglasil za zavetnika katoliških časnikarjev. Frančišek Saleški, sijajen razum, rodoviten pisec, globok teolog je bil škof v Ženevi v začetku 17. stoletja, v težkih letih, ki so jih zaznamovali razvnete razprave s kalvinci. Njegova krotkost, njegova človečnost, pripravljenost potrpežljivo dialogizirati z vsemi in zlasti s tistimi, ki so mu nasprotovali, so ga naredile za izrednega pričevalca Božje usmiljenje ljubezni. O njem so lahko rekli, da »Prijazna beseda pridobi veliko prijateljev, ljubezniv jezik pridobi veliko naklonjenost« (Sir 6,5). Poleg tega je ena njegovih najbolj znanih izjav »srce govori srcu« navdihnila generacije vernikov, vključno s sv. Janezom Henrikom Newmanom, ki jo je izbral kot škofovsko geslo: Cor ad cor loquitur. »Dovolj je ljubiti dobro, da bi govorili dobro,« je bilo eno njegovih prepričanj. Dokazuje, da se zanj komunikacija ne bi smela nikoli skrčiti na spretnost, na – danes bi rekli – strategijo marketinga, ampak je bila odsev duše, vidna površina očesu nevidnega jedra ljubezni. Za sv. Frančiška Saleškega se ravno »v srcu in po srcu zgodi tisti nežen in močan celovit proces v moči katerega človek prepozna Boga.« »Ker je ljubil dobro!«, je sv. Frančišku uspelo komunicirati z gluhonemim Marinom in postati njegov prijatelj; zato ga omenjajo tudi kot zavetnika ljudi s komunikacijsko prizadetostjo.

Komunikacijski delavci bi se lahko čutili navdihnjeni od sv. Frančiška Saleškega, svetnika nežnosti, ter pogumno ter svobodno iskati in pripovedovati resnico.

Izhajajoč iz tega »merila ljubezni« nas sveti ženevski škof po svojih spisih in svojem življenjskem pričevanju spominja, da »smo to, kar komuniciramo«. Ta nauk je danes proti toku v času, v katerem zlasti na družbenih omrežjih doživljamo, da je komunikacija pogosto intrumentalizirana, da bi nas svet videl takšne, kakršni bi želeli biti in ne takšne kakršni smo. Sv. Frančišek Saleški je raztrosil številne kopije svojih spisov o ženevski skupnosti. Ta »novinarska« intuicija mu je prinesla sloves, ki je hitro presegel obseg njegove škofije in traja do naših dni. Sv. Pavel VI. je dejal, da njegovi spisi »vzbujajo zelo prijetno, poučno, spodbudno branje.« Če danes pogledamo na komunikacijsko panoramo, mar niso ravno to tiste značilnosti, ki bi jim moral zadostiti nek članek, reportaža, radiotelevizijska storitev ali nek post (objava) na družbenem omrežju? Komunikacijski delavci bi se lahko čutili navdihnjeni od tega svetnika nežnosti ter pogumno ter svobodno iskati in pripovedovati resnico ter zavračati skušnjavo, da bi uporabljali vpadljive in napadalne izraze.

Govoriti s srcem v sinodalnem procesu

Kot sem imel priložnost poudariti, »je tudi v Cerkvi velika potreba po tem, da se poslušamo in da poslušamo drug drugega. To je najbolj dragocen in najbolj rodoviten dar, ki ga lahko ponudimo drug drugemu.« Iz poslušanja brez predsodkov, pozornega in razpoložljivega, se porodi govorjenje v Božjem slogu, ki ga hrani bližina, sočutje in nežnost. V Cerkvi nujno potrebujemo komunikacijo, ki razvname srca, ki je balzam za rane in bi osvetljevala pot bratov in sester. Sanjam o cerkveni komunikaciji, ki se bo znala pustiti voditi Svetemu Duhu, nežno in preroško hkrati, ki bo znala najti nove oblike in načine za čudovito oznanilo, ki ga je poklicana prinesti v tretje tisočletje. O komunikaciji, ki bo v središče postavila odnos z Bogom in z bližnjim, zlasti z najbolj potrebnim, in ki bo znala zanetiti ogenj vere, namesto da bi ohranjala pepel samozadostne istovetnosti. O komunikaciji, katere temelja sta ponižnost v poslušanju in parresia v govorjenju, ki ljubezni nikoli ne loči od resnice.

Razorožitev duhov s pospeševanjem govorice miru

»Potrpežljivost pomiri sodnika, mil jezik stre kost« ( Prg 25.15). Govoriti s srcem je danes bolj potrebno kot kdaj koli za pospeševanje kulture miru tam, kjer je vojna; za odpiranje poti, ki omogočajo dialog in spravo tam, kjer divjata sovraštvo in odpor. V dramatičnem okviru globalnega spopada, ki ga doživljamo, je nujno zagotoviti nesovražno komunikacijo. Potrebno je premagati »navado hitrega diskreditiranja nasprotnika, ki mu pridaje ponižujoče vzdevke, boji pa se z njim pomeriti v odprtem in spoštljivem pogovoru.« Potrebujemo komunikatorje, ki so pripravljeni na dialog, ki so vključeni v pospeševanje popolne razorožitve in si prizadevajo, da bi razgradili vojno psihozo, ki gnezdi v naših srcih, kot je preroško spodbujal sv. Janez XXIII, v okrožnici Pacem in terris: »Resnični mir se lahko gradi samo v medsebojnem zaupanju« (št. 61). V zaupanju, ki potrebuje komunikatorje, ki se ne zapirajo, ampak so drzni in ustvarjalni, pripravljeni tvegati, da bi našli skupni teren za srečanje. Kot pred šestdesetimi leti tudi danes doživljamo temno uro, v kateri se človeštvo boji stopnjevanja vojne, ki jo je treba čim prej ustaviti tudi na komunikacijski ravni. Prestrašeni smo, ko poslušamo, s kolikšno lahkoto se izgovarjajo besede, ki pozivajo k uničenju ljudstev in ozemelj. Besede, ki se žal pogosto spremenijo v vojna dejanja zverinskega nasilja. Zato moramo zavrniti vsako hujskaško retoriko, kakor tudi kakršno koli obliko propagande, ki manipulira z resnico in jo kazi zaradi ideoloških ciljev. Namesto tega je treba na vseh ravneh spodbujati komunikacijo, ki bo pomagala ustvarjati pogoje za reševanje sporov med ljudstvi.

Kristjani vemo, da se prav po spreobrnjenju srca odloča usoda miru, ker virus vojne izhaja iz notranjosti človeškega srca.

Kristjani vemo, da se prav po spreobrnjenju srca odloča usoda miru, ker virus vojne izhaja iz notranjosti človeškega srca. Iz srca izvirajo prave besede, ki razredčijo sence zaprtega in razdeljenega sveta, da gradimo civilizacijo, ki je boljša od te, ki smo jo prejeli. Gre za napor, ki se zahteva od vsakega izmed nas, ki pa zlasti poziva čut odgovornosti delavcev v komunikaciji, da bodo svoj poklic opravljali kot poslanstvo.

Gospod Jezus, čista Beseda, ki privre iz Očetovega srca, pomagaj nam, da bo naša komunikacija svobodna, čista in prisrčna.

Gospod Jezus, Beseda, ki je postala meso, pomagaj nam, da bomo prisluhnili bitju src, da bi ponovno odkrili brate in sestre ter razorožili sovražnost, ki razdvaja.

Gospod Jezus, beseda resnice in ljubezni, pomagaj nam govoriti resnico v ljubezni, da bomo čutili, da smo varuhi drug drugega.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 24. januarja 2023, god sv. Frančiška Saleškega.

Nalaganje
Nazaj na vrh