Papež Frančišek se je danes v Tokiu srečal z žrtvami treh katastrof, ki so se zgodile marca 2011: potresa z magnitudo 9, ki mu je sledil močan cunami, zatem pa se je zgodila še nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi. Sveti oče je zbrane v nagovoru želel opogumiti in japonsko družbo spodbudil, naj jim nudi večjo podporo. »Nihče se ne more sam znova postaviti na noge, nihče ne more sam znova začeti,« je dejal sveti oče. Japonska je pokazala, »kako se narod lahko združi v solidarnosti, potrpežljivosti, vztrajnosti in odpornosti«. Toda prizadeti so vezani na trajno pomoč, prizadevanja in solidarnost soljudi. V krajevnih skupnostih je treba znova vzpostaviti družbene vezi, da bodo te osebe lahko imele varno in stabilno življenje.

Frančišek je spomnil na več kot 50.000 evakuiranih po katastrofi v Fukušimi, ki morajo po osmih letih še vedno bivati v zasilnih domovih. Mnogi prebivalci prizadetih območij se danes že čutijo pozabljene s svojimi težavami, ki se nikoli ne končajo: z onesnaženo zemljo in gozdovi ter dolgoročnimi posledicami sevanja. Papež je z zbranimi trenutek molka posvetil več kot 18.000 smrtnim žrtvam omenjenih katastrof in njihovim družinam.

Sveti oče je kot temeljno zlo družbe navedel »kulturo brezbrižnosti« in boj proti brezbrižnosti je prav tako potreben kot »sprejemanje pogumnih in pomembnih odločitev o uporabi naravnih virov in predvsem o prihodnjih energetskih virih«. »Naša doba poskuša iz tehnološkega napredka narediti merilo za človeški napredek,« je pojasnil papež, toda človeštvo potrebuje nov, drugačen pogled: »Modrost in izkušnje ostarelih, skupaj z zavzetostjo in navdušenjem mladih, lahko prispevajo k večjemu spoštovanju življenja in solidarnosti z našimi brati in sestrami »v edini, večnarodnostni in večkulturni človeški družini«.

Žrtve katastrof je Frančišek spodbudil, naj »vsak dan pogumno stopajo naprej«. Pomembni so tudi majhni koraki, da bodo zase in za prihodnje rodove zgradili prihodnost »v solidarnosti in medsebojnih prizadevanjih«.



Ganljive besede žrtev

Pred papeževim nagovorom je pet mož in žena pričevalo o svojih težkih izkušnjah z jedrsko in potresno katastrofo leta 2011. 16-letni Matsuki Kamoshita je spomnil, da bo trajalo občutno več kot povprečno življenjsko dobo, da se bodo obnovili rodovitna zemlja in gozdovi. Papeža je prosil za molitev za obojestransko solidarnost v trpljenju in za to, da bi si ljudje po vsem svetu prizadevali za odpravo nevarnosti jedrskega sevanja.

Preživela v potresu, Toshiko Kato, je poročala, kako se je porušila njena hiša, skupaj s celotno vasjo. Katastrofa jo je naučila, da človeško delov primerjavi z naravo ne pomeni veliko. Šele leta po katastrofi je začela znova graditi svoje življenje, osebno in poslovno. Na koncu pa je s potresom »več pridobila kot izgubila«: po katastrofi je namreč veliko ljudi po vsem svetu »odprlo svoja srca« in nesebično pomagalo tujim ljudem.

Budistični duhovnik Tokuun Tanaka je povedal, da je bil njegov tempelj Dokeiji, 17 kilometrov severozahodno od jedrske elektrarne v Fukušimi, več kot 800 let duhovno središče tega območja. Jedrska nesreča pa je verno občestvo povsem razbila. Majhen delež, ki se je po evakuaciji leta 2016 vrnil domov, si prizadeva za vnovično izgradnjo občestva na »izumrlem« območju.



Papež mladim: kultura nasilja med mladimi se širi kot epidemija

Po nagovoru žrtvam treh katastrof se je papež v stolnici Svete Marije Brezmadežne v Tokiu srečal z japonsko mladino. Masaki, Miki in Leonardo so iz svoje življenjske izkušnje zastavili vprašanja, na katera je sveti odgovoril. Žrtve nasilja med mladimi je spodbudil, naj se zoperstavijo svojim nadlegovalcem. Pogosto so namreč storilci tisti, ki so v resnici šibki, je pojasnil sveti oče: »So namreč bojazljivci, ki se pokrijejo s svojo močjo« in so prepričani, da »sami sebe krepijo tako, da škodujejo drugim«.

Najbolj kruto pri nasilju v šolah je, »da rani našega duha in naše samospoštovanje ravno v trenutku, ko potrebujemo največ moči, da se sprejemamo in se soočimo z novimi izzivi v življenju«. Papež je okoli 900 zbranih mladih pozval, naj se odločno uprejo »kulturi nasilja«: »Vsi se moramo združiti proti tej kulturi nasilja in se naučiti reči: dovolj je! To je epidemija.«

Frančišek je mlade tudi spodbudil, naj svojega časa ne zapravljajo s telefoni ali kakor koli drugače, temveč naj ga posvetijo svoji družini in prijateljem. Kdor v današnji gospodarski logiki »varčuje s časom, bo na koncu dneva prazen in zmeden«. Čas moramo porabiti smiselno; materialne dobrine so sicer pomembne, toda ljudje so nepogrešljivi, brez njih se razčlovečimo, izgubimo obličje in ime ter postanemo en predmet več, morda boljši od drugih, a še vedno le predmet,« je poudaril papež.

»Živijo kot zombiji«

Le lepota in bogastvo po papeževih besedah ne pomenita samodejne poti do sreče. Pogosto je »človek, skupnost ali celo celotna družba navzven vrhunsko razvita«, toda njeno notranje življenje je »uborno in majhno, z ugaslo dušo in vitalnostjo«. »Vse postaja dolgočasno: mladi ne sanjajo več, nič več se ne smejijo,« je pojasnil papež: »Moški in ženske živijo kakor zombiji, saj je njihovo srce zaradi nesposobnosti praznovanja življenja z drugimi prenehalo biti.« Mnogi ljudje na svetu so »materialno bogati, vendar živijo kot sužnji v neskončni osamljenosti«.

Papež je mlade spodbudil, naj se borijo proti tej osamljenosti, ki se kaže tudi v visoki stopnji samomorilnosti na Japonskem. Treba je spoznati, »da ni najpomembnejše, kaj imam in kaj lahko kupim, temveč s kom lahko to delim«. Sveti oče je mlade izrecno prosil, naj »prijazno in odprtih rok« sprejemajo begunce, ki so v njihovi deželi pogosto izkusili veliko trpljenja.

Vir: Kathpress / Radio Vatikan
Foto: Vatican Media