Papež Benedikt XV. je med včerajšnjo splošno avdienco začel nov sklop katehez, posvečenih molitvi prve Cerkve, o kateri je govora v Apostolskih delih in pismih sv. Pavla. Kot poroča Radio Vatikan, je v središče včerajšnje kateheze postavil Marijo, Božjo mater in Mater Cerkve, ki nas uči, kako nujno potrebna je molitev in povezanost z Jezusom, da bi lahko izstopili iz sebe in oznanjali evangelij. Po besedah svetega očeta častiti Jezusovo Mater v Cerkvi pomeni pri njej se učiti biti skupnost, ki moli, kar je eden temeljnih poudarkov v prvem opisu krščanske skupnosti v Apostolskih delih. Molitev je pogosto narekovana s strani težav in osebnih problemov, zaradi katerih se obrnemo na Gospoda, da bi prejeli luč, tolažbo in pomoč.

Tako v Apostolskih delih kot v Pavlovih pismih je molitev ponavljajoča se tema - Jezusova in Marijina molitev, molitev učencev, žena in krščanske skupnosti. Začetek Cerkve je umerjen predvsem z delovanjem Svetega Duha, ki apostole spreminja v pričevalce Vstalega vse do prelitja krvi, in z naglim širjenjem Božje besede proti Vzhodu in Zahodu. Učenci v molitvi pričakujejo dar Svetega Duha, ki jim ga je obljubil vstali Kristus. V prizoru med vnebohodom in binkoštmi evangelist Luka v Apostolskih delih (Apd 1,14) zadnjič omenja Marijo, Jezusovo mater, ki ji je posvetil tudi začetke svojega evangelija, ko opisuje angelovo oznanjenje ter Jezusovo rojstvo in otroštvo.

Marija je ves čas molče spremljala svojega Sina, vse do podnožja križa. Sedaj še naprej s tiho molitvijo spremlja pot Cerkve. Marija je med angelovim oznanjenjem pozorna na njegove besede in na Božji načrt odgovori s svojo popolno razpoložljivostjo. Ravno zaradi notranje drže poslušanja je sposobna brati svojo zgodbo in v ponižnosti spoznati, da je Gospod tisti, ki deluje. Med obiskom Elizabete Marija izbruhne v molitev hvalnice in slavljenja, praznovanja božje milosti, ki je napolnila njeno srce in življenje s tem, da je postala Gospodova Mati. V Magnifikatu Marija ne gleda le na to, kar je Bog storil v njej, ampak na to, kar je storil in še vedno dela v zgodovini. Marija je navzoča tudi pri molitvi v Jeruzalemu, v ‘gornjih prostorih hiše, kjer so se običajno zadrževali’ Jezusovi učenci (Apd 1,13), v trenutku, ko volijo Judovega naslednika in preden bodo začeli oznanjati evangelij.

Stopnje Marijine poti, od Nazareta do Jeruzalema, preko križa, kjer jo Sin zaupa apostolu Janezu, so zaznamovane z ohranjanjanjem vztrajne zbranosti. Tako je lahko v tišini svojega srca premišljevala vsak dogodek (Lk 2,19-51) in razumela Božjo voljo ter jo v sebi zmogla sprejeti.

Kot poroča Radio Vatikan, je sveti oče včerajšnjo katehezo zaključil z besedami, da gre človeško življenje skozi različna obdobja, pogosto težka in naporna, ki zahtevajo neobhodne izbire, odpovedi in žrtve. Jezusova mati je bila od Gospoda postavljena v odločilne trenutke zgodovine odrešenja in je vedno znala odgovoriti s popolno razpoložljivostjo, ki je sad globoke povezanosti z Bogom in je dozorela v vztrajni in zbrani molitvi. Med petkom Jezusovega trpljenja in nedeljo njegovega vstajenja je bil Mariji izročen ljubljeni učenec in z njim vsa skupnost učencev. Med vnebohodom in binkoštmi je Marija v molitvi zbrana s Cerkvijo in v Cerkvi (Apd 1,14). »Marija, Božja mati in Mati Cerkve, uresničuje to svoje materinstvo vse do konca zgodovine,« je dejal Benedikt XVI. in pozval, naj ji zaupamo vsak del svojega osebnega in cerkvenega življenja. Marija nas namreč uči, kako nujna je molitev, in nam kaže, kako samo s stalno in tesno povezanostjo z njenim Sinom lahko izstopimo iz samih sebe, da bi dosegli vse konce sveta in vsepovsod oznanjali Gospoda Jezusa, Odrešenika sveta.