V soboto zjutraj smo se iz Annemasija odpravili na pot do Paray le Moniala. Zaradi popravil na tem odseku avtoceste se je naša pot sicer podaljšala za eno uro, smo se pa toliko bolj razveselili, ko smo se pripeljali v Paray-le-Monial – mesto Jezusovega Srca. V 17. stoletju je namreč Jezus razodel svoje Srce in ljubezen do vseh ljudi redovnici s. Marjeti Mariji Alacoque. Ogledali smo si veličastno romansko baziliko z začetka 12. stol., ki je kopija bazilike v Clunyju (porušene med revolucijo), le trikrat manjša. Bazilika je bila prvotno posvečena Marijinemu vnebovzetju, od leta 1873 pa Srcu Jezusovemu.

Oltarna podoba v kapeli sv. Klavdija. FOTO: Miran Špelič

Maša v kapeli sv. Klavdija Colombiéra

Sveto mašo je br. Miran daroval v kapeli sv. Klavdija Colombiéra, kjer so tudi njegovi posmrtni ostanki. P. Klavdija so leta 1675 imenovali za rektorja zavoda v Paray le Monialu. Marjeta Alacoque mu je razkrila vse, kar je slišala in verjela, da je prejela od Gospoda. Pater Klavdij je prepoznal njeno pristnost, jo v tem popolnoma potrdil in ji naročil, naj popiše, kar se je dogajalo v njeni duši. Brez pridržka se je zavzemal, da bi se češčenje Jezusovega Srca razširilo.

Pustimo se najti Gospodu

»Ni dovolj, da iščemo, pustimo se Gospodu tudi najti,« je v pridigi poudaril br. Miran Špelič. »Pustimo se mu objeti, ogreti in ponesimo to ljubezen tudi v svet!« V tem duhu smo preživeli popoldne. Se preprosto ustavili, prisluhnili Gospodu ob češčenju Najsvetejšega in v naše molitve vključili tudi vse, ki so se nam priporočili.