V maju sva z možem prvič obiskala Pariz in ga doživela kot poseben dar. Uživala sva v ogledih muzejev in občudovanju slik, ki jih v Parizu nikoli ne zmanjka. Vse je bilo tako navdihujoče, da bom te vtise nosila v srcu vse življenje. Koliko ustvarjalnosti je sposoben človek, kakšne umetnine zna ustvariti! Skoraj verjeti nisem mogla, kako žive so slike še po tako dolgem času.

Obiskala sva tudi obnovljeno cerkev Notre Dame. Ko sva v eni od stranskih kapel za nekaj minut sedla pred Najsvetejše, me je prešinilo globoko doživetje resnice, ki sem ji bila priča. Pred nami je bila lepa, močno osvetljena monštranca, ki je nihče ni mogel spregledati. V resnici pa se nas je ob živem evharističnem Bogu ustavila le peščica. Večina je šla mimo, kot da Boga sploh ne bi bilo.

Pomislila sem, kako se ob tem počuti vsemogočni Stvarnik, ki je dal svoje življenje za vsakega od nas, mnogi pa tega ne prepoznajo in ga ne vidijo. »O Gospod, usmili se nas! Usmili se vsake duše, ki gre mimo, pa tudi vseh, ki smo ...