Republika Slovenija se je po demokratizaciji zavezala, da bo zagotovila aktivno varovanje območja Škocjanskih jam. Zato je ustanovila regijski park Škocjanske jame, za upravljalca pa postavila javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija. Kot pomembno, edinstveno in značilno naravno kraško območje svetovnega pomena ga je moralno in etično ohraniti našim zanamcem.

Mogočna dvorana v Škocjanskih jamah. Foto: Park Škocjanske jame

V svetovnem merilu neponovljiva kraška pokrajina

Meje regijskega parka Škocjanske jame obsegajo soteska reke Reke, od severozahodnega vznožja flišnih Brkinov na vzhodu do vzhodnega dela divaškega Krasa na zahodu. Prehod reke s flišne kamnine na apnenec imenujemo kontaktni kras in Škocjanske jame so značilen primer takega pojava. Regijski park je v občini Divača, njegova površina pa je 413 ha in obsega območje jam, površje nad jamami, sistem udornic in soteska Velike vode oz. Reke do mostu v Škofljah.

Regijski park vključuje značilno in v svetovnem merilu neponovljivo kraško pokrajino, kjer je na enem mestu največ strnjenih kraških pojavov. Skupaj s spletom jam, udornih dolin in posameznih kulturnih spomenikov zajema regijski park tipično kraško »arhitekturo«. Enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva, združenega v izjemnem sožitju na izredno majhnem območju pomeni, da je to območje biotsko kot tudi abiotsko zelo pestro in zato tudi zanimivo.

V Škocjanskih jamah. Foto: Park Škocjanske jame

Nad podzemnimi votlinami so nastale številne udorne doline

Škocjanske jame imajo izjemno razvejan sistem jamskih rovov, ki so dolgi 5,8 km, globina do najnižje točke znaša 209 m, in so največji ter najbolj znan naravni pojav Klasičnega krasa. Z menjavanjem ponorov v geološki preteklosti so na tem stiku nad podzemnimi votlinami nastale številne udorne doline. Mala in Velika Dolina z globino 163 metrov očarata vsakega obiskovalca. Najlepši pogled na obe dolini z naravnim mostom in jamo, ki ju loči, imenovano Miklov skedenj po raziskovalcu in domačinu Francu Cerkveniku – Miklu, je z Velikega razgledišča. Tu se začne podzemski jamski splet z velikansko podzemeljsko sotesko. Višina te soteske je ponekod višja kot sto metrov. Kot je v Naših jamah leta 1998 zapisal Tomaž Zorman imajo Škocjanske jame verjetno največjo jamsko dvorano v Evropi, katere ploščina je 12.000 m² (1,2 ha). Reka teče pod zemljo skoraj 40 km daleč do izvirov Timava v Tržaškem zalivu. Preden reka ponikne v jame, teče po 2,5 km dolgi površinski, v apnenec vrezani soteski.

V jamah so naredili kilometre poti, vklesanih v živo steno

Raziskovanje jam je vedno potekalo ob pomoči domačinov. Izjemni napori, pogum in trdoživost so domačinom prinesli sloves pri prvih raziskavah strašnega podzemlja. V jamah so naredili kilometre poti, vklesanih v živo steno (skalo), tudi sto metrov visoko nad deročo reko. Edina razsvetljava, s katero so si svetili, so bile sveče ali oljenke. Po teh poteh so potem »raziskovalci« uradno raziskali jamske prostore in poželi vso slavo, tako rekoč na hrbtu domačinov. Te poti danes spadajo v tehniško dediščino Škocjanskih jam.

Na skali nad reko Reko se nad sotesko še vzdiguje grad Školj, ki je, napol podrt, še vedno simbol mogočnosti, levo zadaj Škocjan (leta 1997). Foto: Ivo Žajdela

Škocjan, Betanja in Matavun s tipično kraško arhitekturo

Na zavarovanem območju parka so tri manjša naselja s tipično kraško arhitekturo: Škocjan, Betanja in Matavun. Tod najdemo več stavbnih spomenikov. Zanimivo je predvsem celotno naselje Škocjan, ki predstavlja urbanistični spomenik ob cerkvi sv. Kancijana. Po tej značilni prastari naselbini s cerkvijo, kjer izstopa izdvojen zvonik in je včasih veljala za dobro utrjeno gradišče, so jame dobile tudi ime. Na tem območju je več desetin kulturnih spomenikov, ki so zaradi svoje posebne vrednosti vključeni v režim varovanja kulturne dediščine. Vodnjak, vir preživetja, portali, skedenj za mlatev in shranjevanje žita, mlini ob vodi, ledenice za shranjevanje ledu in pokopališče s starimi nagrobniki pričajo o življenju ter delu nekdanjih prebivalcev.

Na skali nad reko Reko se na Valvasorjevih slikah nad sotesko še vzdiguje grad Školj, ki je, napol podrt, še vedno simbol mogočnosti. Na območju parka je več arheoloških območij in lokacij (naselbine, grobišča in jamska najdišča), ki izvirajo iz različnih arheoloških dob.

Na skali nad reko Reko se nad sotesko še vzdiguje grad Školj, ki je, napol podrt, še vedno simbol mogočnosti (leta 1997). Foto: Ivo Žajdela

Parku Škocjanske jame so večkrat podelili certifikat odličnosti

Leta 1986 je Škocjanske jame obiskalo 82.000 obiskovalcev, leta 1999 44.000, leta 2008 100.000.

Leta 2015 so našteli 131.958, od teh jih je bilo takrat 24.502 domačih in 107.456 tujih gostov, med slednjimi največ angleško govorečih, po državi prihoda pa jih je največ prišlo iz Italije, Nemčije, Češke, Francije, ZDA, Izraela, Nizozemske, Španije in Poljske.

Pred pandemijo, leta 2019 so imeli rekordno število obiskovalcev, to je več kot 200.000. Leta 2023 je Škocjanske jame obiskalo 185.000 ljudi, od tega 85 odstotkov tujcev.

Parku Škocjanske jame so večkrat podelili certifikat odličnosti, ki ga na podlagi pozitivnih ocen uporabnikov podeljuje največji turistični portal na svetu Tripadvisor. V letu 2015 je bil zaključen evropski projekt Obnova turističnih poti in kontrole vstopa v Tihi in Šumeči jami ter prva faza prenove sprejemnega centra Parka Škocjanske jame v Matavunu, ki je vključeval tri sklope. Prvi sklop je obsegal gradbena dela v jami in prenovo osvetlitve, drugi prenovo sprejemnega centra, tretji sklop pa je bil namenjen vzpostavitvi video nadzora in pristopne kontrole v jami. Na novi informacijski točki Parka Škocjanske jame, ki so jo odprli lani maja 2015, je na ogled postavljena prenovljena muzejska zbirka Zgodovina raziskovanja Škocjanskih jam, ki domuje v kletnih prostorih.

Kapniki z imenom Orgle. Foto: Park Škocjanske jame

Kako so premagovali šesti slap in vse nadaljnje do osemnajstega

Ob škocjanskih obletnicah leta 2016 je zavod Park Škocjanske jame izdal prevod dela Friedricha Müllerja Škocjanski jamski svet iz leta 1890, ki je natančen opis do takrat neodkritih delov Škocjanskih jam, raziskovanj in popis sledov človeške navzočnosti v prazgodovini. Še več, je pravo pustolovsko branje. Je spomini na čase, ki so se ohranili tudi na redkih starih črno-belih fotografijah in risbah, na čase, ko niso poznali besed evropski projekt ali sofinanciranje.

V jame so se nekoč odpravljali z baklami, v volnenih nogavicah in suknjičih, usnjenih gojzarjih, z deskami, vrvmi, lesenimi, doma stesanimi čolni in z veliko poguma, volje in entuziazma. Priča smo že tedaj sistematičnemu načinu nadelave poti, prodiranju vse globlje v neznano jamsko temo. Na primer, kako so premagovali šesti slap in vse nadaljnje do osemnajstega, do koder je bila tedaj jama raziskana. Müller je napovedal, da bo Mahorčičeva jama postala množično obiskana, kar se je pred nekaj leti res zgodilo. Omenjal je odkritje bronaste čelade, gradnjo reševalne poti.

Škocjanske jame ob izhodu. Foto: Ivo Žajdela

Na kar 146 mestih v jami so objekte ali dogodke označili s tablami

V še eni knjižici Stoletna pričevanja o Škocjanskih jamah so zbrali stare razglednice, slike starih tabel in drugih načrtov. Razglednice hranijo nekdanje podobe in tudi jezik, »na primer poetični izraz za ponor Reke, na razglednici ohranjen kot 'zadnji usah'«.

Na kar 146 mestih v jami so najprej avstro-ogrski in za njimi italijanski raziskovalci jam, pomembnejše skale in druge objekte ali dogodke označili s tablami. Postavili so tudi zahvalno tablo domačinom, Cerkvenikom, Delezevim, Antončičem in drugim v Schmidlovi dvorani, ki so spremljali tuje raziskovalce, opravili ogromno težaško in nevarno delo, in ki so tudi sami odkrili Tiho jamo.

Table pa so tudi snemali. Italijani avstrijske, po letu 1945, ko so jame prišle v oskrbo Zavoda Kraške jame Slovenije, pa so Jugoslovani odstranili italijanske. Danes je postavljenih trinajst s slovenskim napisom in sedem v Hankejevem kanalu iz avstrijskega obdobja.

Škocjanske jame, pogled z razgledišča. Globina te soteske ponekod znaša več kot sto metrov. Foto: Ivo Žajdela

Park Škocjanske jame

Škocjanske jame so štirideset let v odlični družbi naravne in kulturne dediščine svetovnega pomena, od leta 1986 so na Unescovem seznamu svetovne dediščine, kar pomeni pod posebno zaščito. Del utemeljitve za uvrstitev na Unescov seznam je bil tudi opis tehniške dediščine in zgodovine raziskovanj krasa, prvo in povrhu dobro dokumentirano raziskovanja krasa na svetu. Ta del naloge je odlično opravil pokojni geograf Matjaž Puc, ki je v muzejih, pri starih pričevalcih, na sejmih, skratka na terenu pridobil veliko informacij o raziskavah Škocjanskih jam. Del gradiva, ki je shranjen v tržaškem prirodoslovnem muzeju in je na voljo tudi današnjim raziskovalcem jamske zgodovine, je tudi prvi celoviti načrt Škocjanskih jam iz leta 1913, ki ga je na podlagi že izdelanih Hankejevih in Marinichevih načrtov izdelal Anton Meeraus s pomočjo Adolfa Saula. Park Škocjanske jame je izdal faksimile tega lepega, barvnega, a tudi natančnega načrta z oznakami brzic, slapov, glavnih skal, sigastih tvorb, stranskih rovov, s prečnim prerezom, v katerem je prvič vključena tudi Tiha jama, odkrita leta 1904, pozneje kot končni sifon. Ko so jamo leta 1993 ponovno izmerili, in to s povsem drugačno tehniko, so v Meerausovem načrtu odkrili le eno napako, napačno izmerjen kot. Kdo so bili ti možje? Raziskovalci, člani jamarskega odseka primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva. Hanke, Nemec iz čeških Bravantic, ki je živel v Trstu, vedno prvi v vrsti z baklo v roki, opisovalec jam in raziskovanj, prvi jamski turistični vodnik Friedrich Müller in Josef Marinich, Tržačan, izvrsten plezalec, ki je organiziral, projektiral gradnjo poti.

Knjiga o kroniki raziskovanj in turističnega obiska

Pred leti je zavod Park Škocjanske jame izdal knjigo Škocjanske jame pri Divači. Kronika raziskovanj in turističnega obiska. V njej so objavili elaborat Kronika raziskovanj in turističnega obiska, ki ga je geograf Matjaž Puc izdal že leta 1999. Knjigo je uredil Borut Peric. V knjigi so na enem mestu zbrani osnovni zgodovinski mejniki tega območja, ki jih je pokojni Matjaž Puc zbiral skozi leta in nato predstavil v elaboratu. Kot je na predstavitvi knjige dejala njegova žena Veselka Šorli Puc: »V Kras je bil zaljubljen, Škocjanske jame pa so bile njegov otrok.«

Matjaž Puc se je s krasom in jamami ukvarjal od rane mladosti

Kot je v uvodu knjige zapisal Peter Skoberne, se je Matjaž Puc s krasom in jamami ukvarjal od rane mladosti, zato ni manjkal pri vzpostavitvi katastra jam, raziskovanju jam, naravovarstvenih opredelitvah jam, kakor tudi ne pri pripravljanju predloga za uvrstitev Škocjanskih jam na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine (1986). Že takrat je njegova enci­klopedičnost bistveno prispevala h kakovosti predloga in utemeljitvi sve­tovnega pomena. Škocjanske jame so bile ena od njegovih ljubezni, zato se je tudi posvetil zbiranju podatkov. Posebej ga je zanimala zgodovina raziskovanja, kar je zahtevalo veliko mero poznavanja ne le zgodovine, ampak tudi razmer na tem politično zelo prehodnem ozemlju.

Po naročilu vodstva Škocjanskih jam je leta 1999 v dokaj kratkem času pripravil pregled zgodovine raziskovanj. Brez bogatega minulega dela in ustvarjalne raziskovalne žilice mu tako temeljit pregled v tem času ne bi mogel uspeti. Do te točke je delo izjemno in kar kliče po nadaljevanju in poglabljanju.

Ivo Žajdela, Obletnica Parka Škocjanske jame, Demokracija, 6. 10. 2016Škocjanske jame, Naše jame, št. 40, 1998

Naše dragocenosti od včeraj za jutri, zbornik Park Škocjanske jame, 2015Vodnik po učni poti Škocjan, Park Škocjanske jame, 2003

Priročnik kraške suhozidne gradnje, Park Škocjanske jame, 2014Nataša Bucik Ozebek, Treking po mačjih stezah, Škocjanske jame, Nedeljski, 29. 1. 2020

Simona Bandur, Raziskovalci v neznani svet, turisti po strmih poteh, Škocjanske jame, Delo, 10. 1. 2024Saša Senica, Podzemlje med turizmom in varstvom narave, Škocjanske jame, Delo, 13. 3. 2024

1/6