Pasijonska zgodba kot literarna mojstrovina
Pasijonska zgodba kot literarna mojstrovina
Zgodovinski roman o rimskem stotniku, ki je prebodel Kristusovo stran, je najuspešnejše literarno delo Louisa de Wohla (1903–1961), pisatelja avstrijsko-madžarskega rodu, ki je bil rojen v Nemčiji, a je po vzponu nacizma preostanek življenja preživel v Veliki Britaniji. Največji del svojega književnega ustvarjanja je posvetil življenjepisom svetnikov (cesar Konstantin, Avguštin, Ignacij Lojolski, Devica Orleanska, Katarina Sienska …) in kar 16 njegovih del je doživelo odmevne filmske priredbe.
Zgodba svetega Longina
Knjiga ni samo razširjeno poročilo o evangeljskih dogodkih. Je napeta in doživeta pripoved; opazovali boste vrvež v palačah cesarskega Rima, ki so se dušile v preobilju, in spoznali mladega vojaka Kasija Longina, ki ga je sovraštvo oblastnikov porinilo na zelo viharno življenjsko pot. Z njim boste bralci potovali v Palestino, spoznali Poncija Pilata, člane judovskega vélikega zbora in druge evangeljske osebe ter na osamljeni Golgoti jokali ob križanju, ki pomeni vrhunec izdajstva, ljubezni in odrešenja. Morda bomo pod križem razumeli, kako se je Longin spreobrnil – kako je zagrenjeni in maščevalni vojak kot priča Jezusovega vstajenja končno našel pravi mir in veselje.
Izpoved vere rimskega vojaka, ki je s sulico preveril, ali je Jezus res že mrtev – saj bi mu sicer polomili noge in ga pustili, da bi se na križu v hudih mukah zadušil –, je kratka, a popolna: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (Mr 15,39). Resda evangelij vojaka sploh ne poimenuje, vendar se je skozi stoletja o njem razvilo močno legendarno izročilo.
Zaradi zgodovinskih okoliščin je češčenje posebej vezano na dve mesti v Italiji: Rim, kjer že stoletja hranijo ostanke svete sulice, in Lanciano. V tem italijanskem mestecu na vzhodni obali, približno na pol poti med znamenitima romarskima središčema Loretom in San Giovanni Rotondom, naj bi bil rojen sv. Longin. Ime kraja je pomenljivo – izhaja namreč iz latinske besede »lancea«, kar pomeni sulica (v rimskem času pa se je kraj imenoval Anxanum). Longinovo sulico, ki naj bi po izročilu ostala v Jeruzalemu, so omenjali številni romarji, ki so v šestem in sedmem stoletju obiskali Sveto deželo. V osmem stoletju se je pojavila v Carigradu; drog sulice so kasneje hranili v Parizu in je izginil med francosko revolucijo, konica pa je leta 1492 prispela v Rim, kjer jo hranijo v stebru svete Veronike v baziliki svetega Petra in jo pokažejo vsako leto na veliko soboto. Sveti Longin v katoliškem koledarju goduje 16. oktobra.
»RESNIČNO, TA ČLOVEK JE BIL BOŽJI SIN!«
Longinovo sulico in druge relikvije Gospodovega trpljenja spoznajte ob branju knjige Priče skrivnosti.Odlomek iz knjige
Kasij se je ozrl proti ženskam, ki so bile spet na kolenih. Naomi je klečala pred križanim človekom, ki je bil mrtev in ga ni bilo več. Pred svojim preminulim bogom. Roke in noge so mu prebodli z žeblji, nato se je na križu zvijal, znojil, krvavel in vpil tako kot vsi drugi pred njim, dokler ni umrl. In vendar naj bi bil bog. In ona je raje gledala svojega mrtvega boga kot svojega živega ljubega …
Vojaki, ki so opravili z razbojnikoma, so čakali na nadaljnje ukaze. Mrtvemu ni imelo smisla lomiti nog – pravzaprav tudi živemu ne. Ampak to je zahteval star vojaški predpis. Toda obsojenec na srednjem križu je bil že mrtev. Tako sta vsaj trdila Abenadar in ta zmešani vojak. Toda ali sta bila za to sploh še dovolj prištevna? Tu gori so bili že vsi razen njega in njegovih mož, ki jih urok galilejskega čudodelca še ni začaral, nori. Čeprav je bil Abenadar njegov poveljnik, trenutno ni bil sposoben, da bi o čemer koli odločal. Kasij je vedel, da je vse odvisno od njega. Sam se je moral prepričati, ali je tisti bog res mrtev.
Ponovno se je približal križu, na katerem je ta bog negibno visel. Ko bi le kaj videl v tej peklenski temi! Verjetno je bil res mrtev. Verjetno. Toda zakaj se je Abenadar še vedno oklepal njegovega križa, ženske pa so klečale pod njim? So mar mislili, da njegova senca, njegov duh še vedno lebdi naokrog?
Kasiju je postalo jasno, da se mora o Nazarečanovi smrti dokončno prepričati. Spet je poklical tistega vojaka in zahteval njegovo sulico. Ta mu jo je nejevoljno in s tresočimi rokami izročil. Sulica je bila dolga skoraj dva metra in je imela pet centimetrov široko glavo. Kasij je sulico potežkal v roki, da bi dobil pravi občutek, nato jo je z obema rokama čvrsto prijel, jo dvignil nad glavo in z vso močjo zapičil križanemu v srčno stran.
Za hip se mu je zdelo, da ga je zadela strela. Okoli njega se je vse zabliskalo in nad seboj je zagledal vitko, zlato bledo telo z iztegnjenimi rokami – kot da bi ga hotele objeti. Ko je vanj prodrl s sulico, je zaslišal nekakšen pok, nato se je ta ustavila ob neki kosti ali na lesu križa. Pred očmi se mu je stemnilo, v glavi zavrtelo. Verjetno bi izgubil ravnotežje, če se ne bi čvrsto držal sulice, ki je bila v srcu križanega.
Iz prebodene strani se je na Kasija ulila ploha krvi. Ko je spet odprl oči, je bil ves svet videti krvav, poln krvi. Dušil se je v njej.
Iz daljave se je razlegal jok. Ves svet je jokal.
