Službo je prevzel s slovesno mašo v draveljski župnijski cerkvi Kristusovega učlovečenja ob navzočnosti številnih prijateljev, sorodnikov in župljanov ter ob somaševanju sobratov iz jezuitskih skupnosti v Sloveniji. Pridigal je pater Žvanut.

Slovesna maša ob prevzemu službe provinciala. FOTO: Jože Potrpin

Ob koncu maše je zbrane nagovoril tudi novi provincial pater Marjan Kokalj, za njim pa še njegov rodni brat Tone Kokalj. Slovesnost je s petjem obogatil pevski zbor Stopinje pod vodstvom Marjete Raztresen. Psalm med beriloma in pesem Vzemi me, Gospod (Take Me Lord) je zapel pater Damjan Ristić. Po maši je sledilo še prijateljsko druženje ob prigrizkih.

Druženje po slovesni maši. FOTO: Jože Potrpin

P. Miran Žvanut: So jezuiti še srečni?

Pater Miran je v nagovoru ob binkoštnem in Marijinem prazniku izpostavil vlogo Svetega Duha in Marije v krščanskem življenju, zlasti znotraj jezuitskega reda. Novemu provincialu patru Marjanu je namenil spodbudne besede ter podal refleksijo o iztekajočem se provincialatu in jezuitski sreči.

Patru Marjanu se je zahvalil za šest let zvestega služenja v vlogi tajnika (socija) provinciala. Poudaril je, da so ga kljub viharjem in napadom prav te preizkušnje utrdile in pripravile na novo vlogo. Zaželel mu je obilo Božjega miru in podporo sobratov.

Skupna fotografija jezuitov ob prevzemu službe provinciala patra Marjana Kokalja. FOTO: Jože Potrpin

Na podlagi članka patra Mukta Clarencea je v nadaljevanju razmišljal o vprašanju: »Ali so jezuiti še vedno srečni?« Njegov odgovor je bil pritrdilen – če se prepustijo vodenju Svetega Duha in cenijo »osebno svobodo«. Ne svobode v smislu uporništva, temveč prostranosti srca, ki omogoča inovativnost, pripravljenost na tveganje, iskren razmislek, opuščanje zamer ter osvobojenost od pritiska po uspešnosti.

Življenje obstaja tam, kjer je povezanost

Kot je dejal ob sklepu: »Torej, ali so jezuiti oz. smo jezuiti še vedno srečni? Jaz mislim, da smo. Tudi danes smo jezuiti lahko zelo srečni, če se le prepustimo vodenju Svetega Duha in prisluhnemo temu, kar nam želi Sveti Duh spregovoriti. Zaključujem šestletno obdobje in premišljujem o svojih dejanjih. Polagam jih na oltar in prosim za modrost, da bi me izkušnja utrdila v veri, vztrajnosti in ljubezni. Verjamem, da ima trnova pot naše province svoj namen. Po preizkušnjah, skozi katere smo šli v zadnjih letih, verjamem tudi, da je naša največja moč v povezanosti, spoštovanju in sodelovanju.

Ali, kot je lepo dejal že pokojni papež Frančišek v enem od svojih nagovorov: 'Življenje obstaja tam, kjer je povezanost, kjer je občestvo in kjer je bratstvo. To življenje je močnejše od smrti, če je zgrajeno na resničnih odnosih in vezeh zvestobe. Nasprotno pa ni življenja tam, kjer si domišljamo, da pripadamo sami sebi in živimo kot otoki. V takšnih držah prevlada smrt. To je sebičnost. Živim samo zase in tako sejem smrt v svojem srcu.'

Tebi, dragi Marjan, sobratom in vsem navzočim pa želim, da bi sejali življenje in v sočloveku iskali Božje obličje. Bodimo graditelji mostov, ljudje poslušanja in iskanja skupnih poti, tako v Družbi Jezusovi kot v Cerkvi, pri tem pa naj nas spremlja Marijino varstvo.«

Zbrani verniki v draveljski cerkvi Kristusovega učlovečenja. FOTO: Jože Potrpin

P. Marjan Kokalj: Lepota jezuitov je zavezanost Kristusu

Novi provincial se je ob prevzemu službe zahvalil patru Miranu za dosedanje sodelovanje in vodenje v težkih in »viharnih« časih. Izpostavil je Miranove stiske, želje, trpljenje in veselje ter njegovo sposobnost, da je znal čutiti z vsakim patrom in sprejemati težke odločitve za Božjo slavo in dobrobit vseh. Poudaril je, da je bil pravi človek na pravem mestu. Med njegovim mandatom so se namreč razkrili številni darovi sobratov, »plemenitih patrov« v provinci.

Svoj prevzem službe vidi kot nadaljevanje obstoječe poti, ki je zdaj nekoliko mirnejša. Upa na obdobje večje usmerjenosti in povezovanja. Zaupa svojim sobratom, »možem na fronti«, da bo vsak opravil svoje delo, tudi ranjeni »vojaki«. Kot nekaj lepega pri jezuitih pa je izpostavil temeljno zavezanost Kristusu globoko v srcu.

Pevski zbor Stopinje. FOTO: Jože Potrpin

Tri želje novega provinciala za prihodnost jezuitov

Po njegovih besedah je »prva želja ta, da bi bili mi jezuiti centrirani v Kristusu, ker je to smisel našega delovanja; brez tega smo nič. Če ne oznanjamo Kristusa, lahko gremo delat kaj pametnejšega. Tega, da oznanjamo Kristusa, res ne smemo nikoli pozabiti. Vse moramo gledati skozi to perspektivo oz. razločevati na podlagi vere in notranje izkušnje Jezusa Kristusa. To je naš ključ za razločevanje. Sociološke, psihološke in druge metode so za nas pri tem le pripomoček, saj smo kristjani in oznanjamo Kristusa. To je ena stvar – biti zbrani in centrirani v Kristusu.

Druga je, da bi živeli znotraj stvarnosti, tukaj in zdaj, ter se soočali z ljudmi in okoljem takšnimi, kakršni so, in kakršni smo tudi sami. Da si ne bi delali utvar, da živimo v nekem drugem svetu, temveč da bi sprejemali svet, ljudi in konkretne situacije takšne, kakršne so, ter v vse to vabili Boga.

P. Marjan Kokalj med nagovorom navzočim. FOTO: Jože Potrpin

Tretja stvar pa je zvestoba Cerkvi in njeni edinosti, hkrati pa tudi gorečnost, ustvarjalnost in pogum. Eno je torej biti centrirani v Kristusu, drugo je živeti od spodaj navzgor v stvarnosti, v kateri živimo, tretje pa je poslušati tudi stvari od zgoraj navzdol – da nismo samozadostni in polni samih sebe, ampak da znamo prisluhniti Cerkvi in Božjemu glasu, ki nam govori.«

Novi provincial se je nazadnje zahvalil še vsem svojim formatorjem in sobratom, ki so ga oblikovali ter mu v 26 letih jezuitskega življenja veliko dali.

Jezuiti so ob zaključku slovesnega bogoslužja čestitali p. Marjanu Kokalju. FOTO: Jože Potrpin

Vodenje kot oblika služenja

Tone Kokalj, brat patra Marjana, se je v svojem imenu in v imenu vseh, ki niso župljani te župnije, pa tudi v imenu župljanov, ki že vrsto let uživajo sadove ignacijanske duhovnosti, najprej zahvalil dosedanjemu provincialu patru Miranu za šestletno vodenje jezuitske skupnosti.

Tone Kokalj v nagovoru novemu provincialu. FOTO: Jože Potrpin

Po njegovih besedah »to, kdo je provincial, ne vpliva le na jezuitsko skupnost, ampak na vsak odnos in poslanstvo, ki ga njegovi sobratje živijo in opravljajo med nami verniki. Čreda se namreč pozna po pastirju. Čas prevzemanja odgovornosti ni naklonjen. Funkcijam še, odgovornosti pa ne. Zato tebi, Marjan, kot novemu provincialu želim Božje modrosti pri vodenju. Vodenje je morda najtežja oblika služenja. Naj te vodita Sveti Duh in Mati Marija, jaz in verjetno vsi mi, ki smo tukaj, pa ti obljubljamo molitveno podporo.«

Bratski objem ob zaključku slovesnosti. FOTO: Jože Potrpin