P. Marjan Kokalj je odraščal v hribovski vasi Topolje v Selški dolini, rodil pa se je kot deveti od enajstih otrok v kmečki družini, v kateri je imela vera pomembno mesto, prav tako zavest o pripadnosti vaški skupnosti. »Kot vaščani smo doživljali nek gorenjski in krščanski ponos, da smo pod komunizmom vztrajali v veri ter se ne pustili prevzgojiti. V tem smislu smo doživljali ter gojili neko kulturno uporništvo oziroma alternativo do režima kot nepristnega, celo okupatorskega. Zavestno nismo praznovali 1. maja in drugih državnih praznikov, ampak le cerkvene,« se spominja p. Marjan.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je najprej doštudiral slovenski jezik in etnologijo s kulturno antropologijo. Tri leta je bil zaposlen na Občini Škofja Loka, kjer je organiziral in režiral izvedbo Škofjeloškega pasijona. Leta 2000 se je pridružil jezuitom. V diakona je bil posvečen leta 2009 v Rimu, v duhovnika pa naslednje leto v Ljubljani, ko je bil star dobrih 40 let.

Nekaj poudarkov iz pogovora

*o verskem življenju v najstniških letih*

»Doma smo ob večerih skupaj molili. Najprej bolj klasično, kot je rožni venec, kmalu pa so se starejši bratje in sestre v mladinskih skupinah srečali z novimi molitvenimi načini, ki so jih začeli uvajati v našo družinsko molitev. Vera in njene moralne vrednote so bile pri nas v središču, pravzaprav naša temeljna kultura vsakdanjega življenja. V srednji šoli sem prišel v notranjo krizo in se znašel v precepu med željo do kritičnosti do krščanskih vrednot in med zavestjo, da je 'zunaj' še slabše, saj je vladal komunistični. Zaradi tega precepa se nisem čutil kot klasičen pubertetnik, ki se nesporno identificira z drugimi vrstniki preko popularnih načinov zabave, glasbe, odnosov in druženja. Manjkala mi je nekakšna tretja pot z možnostjo intelektualne in duhovne rasti, ki pa je v Cerkvi kot osrednji predstavnici tedanje alternative žal nisem našel.«

*o služenju vojaškega roka*

»Posebna izkušnja je bila zame služenje vojaščine v Štipu v Severni Makedoniji, kamor sem moral oditi pri 19 letih. Tam je bil komandant kasnejši vojni zločinec Ratko Mladić. Vojaščino sem doživljal kot koncentracijsko taborišče in se enkrat dal tudi obriti po glavi kot taboriščnik. Ponosen sem bil, da sem v miru zdržal šikaniranje in grožnje oficirja, ki je sledilo. To obdobje pred študijem je bila zame duhovna izkušnja premagovanja strahu in zvestobe resnici. Začel sem se počutiti miselno samostojen oziroma neodvisen, četudi še vedno iskalec.«

Pogovor je potekal v studiu Družine. FOTO: Siniša Kanižaj

*o tem, ali je kdo vplival na njegovo odločitev, da stopi na redovniško pot*

»Mislim, da ne, saj sem se zelo bal, da bi vstopil pod vplivom kogar koli. Še posebej si nisem želel, da bi vstopil pod vplivom mojih dveh bratov, ki sta bila pred menoj v istem redu, vendar pred posvečenjem izstopila ter si izbrala drugo pot v življenju. Kot primer dobrega jezuita sem videl na primer p. Franca Kejžarja, ki se mi je zdel dovolj ponižen, da je upravičeval Ignacijevo željo o najmanjši Družbi in ostajal, kljub širokemu znanju in inteligenci, preprost. Zdel se mi je avtentičen jezuit, zato sem v študentskih letih tudi hodil k njemu na pogovor. Mislim, da sem prav njemu prvemu povedal, da bi rad stopil k jezuitom.«

*o tem, kako so domači sprejeli njegovo odločitev za redovništvo*

»Glede na to, da sta dva brata pred menoj spoznala, da nista za redovno življenje, so bili pripravljeni na vse. Vsi so bili veseli, vendar ne evforični ali da bi name izvajali kakršen koli pritisk. Glede tega sem se čutil svobodnega. Ves čas bivanja pri jezuitih sem čutil podporo domačih; molitveno, moralno in tudi finančno. Izredno sem vesel, da so vsi ohranili vero, prav tako pa mnogi od njihovih otrok, in da so postali tudi močni pričevalci vere v svojih družinah ter navzven; večkrat se mi zdi, da so moji rodni bratje in sestre še bolj goreči od mene, ki sem redovnik in duhovnik.«

V tišini v kapeli Družine. FOTO: Siniša Kanižaj

*o poslanstvu predstojnika jezuitske redovne skupnosti v Dravljah*

»Kot predstojnik koordiniram skupnost, skrbim za notranje delovanje in vez navzven s provincialom. Najbolj uživam, kadar s sobrati sodelujemo pri kakšni apostolski dejavnosti ali hišnih delih, skupaj molimo v tišini, se skupaj odpravimo na kakšen obisk ali izlet ali pa preprosto sedimo ter se sproščeno pogovarjamo.«

*o tem, kaj ga najbolj osrečuje v redovniškem življenju*

»Najbolj me osrečuje zavest pripetosti na Kristusa, na temeljno neizčrpno moč in smisel mojega življenja, kar mi daje veliko svobodo, širino in pogum pri apostolskem delovanju. Ta način življenja me osrečuje tudi zaradi stika z raznolikimi ljudmi in raznolikimi situacijami, v katere lahko 'službeno' vstopam in v katerih lahko gledam človeški napor, trpljenje in veselje ter Božje delovanje. Osrečuje me tudi življenje v skupnosti, kjer se počutim doma.«