Draga gospa Mirjam, hvala za vaše vprašanje. Res je, da je bilo v zadnjem obdobju v Katoliški Cerkvi za škofe imenovanih več redovnih duhovnikov, kar velja tudi Cerkev na Slovenskem. Kot posebno značilnost to nekateri pripisujejo sedanjemu papežu Frančišku, a vendar so v zgodovini Cerkve mnogi duhovniki (in papeži) prihajali iz redovniških vrst.

Zakaj redovnike imenujejo za škofovsko službo? Prvič: smo v času, ko je v Evropi zaradi pomanjkanja duhovnikov vedno težje najti kandidate za to poslanstvo. Drugič: sveti oče išče ljudi, ki so duhovno, teološko in pastoralno dorasli tej zahtevni nalogi.

Redovni duhovniki so se na poseben način dali v službo Cerkvi in, če je treba, jih sveti oče seveda lahko tudi izbere in imenuje za vodenje posameznih škofij. To se zgodi po posvetovanju in v soglasju z njihovimi redovnimi predstojniki. Prvi pogoj, da je nekdo primeren za škofovsko službo, je trdna vera. Seveda mora biti kandidat tudi primernega značaja, pobožen, goreč za pastoralno dejavnost, moder, razsoden pri izvrševanju službe ter na dobrem glasu. To so vrline, ki jih predpisuje cerkveno pravo. Zanimivo je, da cerkveno pravo določa, da je prvi in najvišji zakon v Cerkvi blagor duš.

V novi službi vidim le dopolnitev tega, kar je osnovno poslanstvo jezuitov: pomagati ljudem, da srečajo Boga.

Za duhovnike velja, kar večkrat slišimo, da so vzeti iz ljudstva in postavljeni za ljudstvo. Pomislimo tudi na misel sv. Avguština, ko pravi: »Z vami sem kristjan, a za vas sem škof ... Ker me je strah tega, kar sem za vas, mi daje tolažbo to, kar sem z vami.«

Kako in po kakšnih merilih naj škof v sedanjem času in prostoru opravlja svojo službo? Že beseda služba pove, da gre za služenje. Namen škofovske službe je služiti vsemu Božjemu ljudstvu. Merilo in zgled daje Jezus sam v priliki o dobrem pastirju, ki je pripravljen dati življenje za svoje ovce.

Redovnik, ki postane škof, se mora s prevzemom te službe predvsem celostno posvetiti novi nalogi. Človeško pa je, da ostaja povezan s svojim redom, kjer ga še vedno vodijo kot člana, ga podpirajo in zanj molijo. Formacija, ki jo je prejel ob vstopu v red, in karizma reda, vse to ga spremlja na vsakem koraku in mu je v veliko oporo in pomoč.

Namen škofovske službe je služiti vsemu Božjemu ljudstvu.

Po upokojitvi se lahko vrne v redovno skupnost in se spet bolj posveti redovniškemu življenju in karizmam. Osebno sem vesel in hvaležen za vse, kar sem prejel v redovnem življenju, predvsem sem hvaležen za teološko in duhovno formacijo, ki mi je tudi v sedanji službi v veliko oporo. Pri tem še posebej mislim na evangeljske svete (čistost, pokorščino in uboštvo), ki jih redovnik ob redovnih zaobljubah prostovoljno sprejme ter se zaveže celostno in trajno hoditi po poti teh svetov. Pri tem gre najprej in predvsem za povezanost z Jezusom. Jezus je in ostaja za redovnika svetel zgled za vse življenje. Uči nas vztrajnosti in zvestobe ne glede na konkretne razmere, v katerih se znajdemo. V njem in njegovem služenju prepoznavamo ljubezen, ki kljub neuspehu, težavam in preizkušnjam ostaja zvesta in v zaupljivi povezanosti z Očetom.

Le v luči evangelija lahko človek razločuje in išče, kaj je Božja volja in kaj je v danem trenutku najboljša odločitev. Sveti oče nas vse, posebej še predstojnike, opozarja ter vabi, naj se pogumno odpravimo na obrobja, naj gremo k vsem ljudem. Prav to je bila tudi moja želja, ko sem se odločal za redovno življenje, zato sedaj v novi službi vidim le dopolnitev tega, kar je osnovno poslanstvo jezuitov: pomagati ljudem, da srečajo Boga, ki je naša Pot, Resnica in Življenje. Zaupam, da je Bog tisti, ki kliče in deli službe. Prav tako so mi blizu Jezusove besede: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'« Zaupam, da tam, kjer se pokaže človekova šibkost in krhkost, vendarle vstopa Bog in prihaja v pomoč ter razsvetljuje vsako temo.

Odgovor nadškofa Cvikla je bil najprej objavljen v tedniku Družina (50/2024).