Hvala lepa za vaše vprašanje, ga. Marija. November je bil posvečen našim rajnim, ki so že prestopili prag večnosti in nas z njimi povezujejo mnogotere sorodstvene in prijateljske, pa tudi globoke vezi krščanske vere in ljubezni, ki nas povezuje v občestvo Cerkve; te božje-človeške ustanove, ki ji je Jezus zaupal, da nadaljuje njegovo delo odrešenja, med »že in še ne« Božje odrešenjske zgodovine. To občestvo Cerkve tvorimo mi, ki smo še na poti zemeljskega življenja, pa tudi naši rajni, ki so že v večnosti in so ob svoji smrti že doživeli t. i. posebno sodbo, ko se je odločila njihova večnost. Po nauku Cerkve, ki temelji na učenju Sv. pisma, smo povezani še posebej s tistimi, ki morda še niso dosegli polnosti nebeške sreče, za katero smo ustvarjeni (prim. Jn 14,2-4). V moči vere in ljubezni jim lahko pomagamo na mnogotere načine, z molitvijo, z obhajanjem dela odrešenja pri sv. bogoslužju, z deli krščanske ljubezni in še posebej z odpustki, ki so pod določenimi pogoji duhovni darovi za naše rajne in tudi za naše posvečenje in zveličanje.

Zelo pomembno duhovno dogajanje bo tudi sveto leto 2025, ki ga je papež Frančišek razglasil s slovesnim odlokom »Upanje ne osramoti« in v njem predstavi pomembne dogodke in duhovna dogajanja svetega leta, ki želi nagovoriti katoličane in vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, da postanemo v večji meri nosilci upanja, ki ga prinaša Jezus Kristus in njegov evangelij, pa tudi nosilci sprave in miru za svet, v katerem živimo. Poleg vseh znanih poti naše duhovne prenove so v dokumentu priporočeni tudi svetoletni odpustki, ki naj bi bili opora in pomoč za naše posvečenje in zveličanje; lahko pa jih naklonimo tudi našim rajnim, če so, po nauku Cerkve, še potrebni naše duhovne podpore in duhovne bližine. In to je tudi Vaše vprašanje, gospa Marija, ki pa vključuje še vsa druga vprašanja in nejasnosti v zvezi z odpustki, o katerih bomo spregovorili v svetem letu.

Lahko jih naklonimo tudi našim rajnim, če so, po nauku Cerkve, še potrebni naše duhovne podpore.

Če želimo odgovoriti na vprašanje, kam z »odvečnimi« odpustki, moramo najprej upoštevati temeljno dejstvo, da so naši rajni s smrtjo prestopili prag večnosti in vstopili v nadnaravni svet, v svet Božje bližine in navzočnosti, kjer vladajo zakonitosti in pravila, ki so docela drugačna od naših človeških računov in načinov razmišljanja. Tega se je globoko zavedal tudi apostol Pavel, ki je gotovo najgloblje spoznal nedoumljivo bogastvo Kristusovo, »skrivnosti od vekov skrite v Bogu« (Ef 3,9), pa je v pismu Korinčanom zapisal: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo, je Bog nam razodel po svojem Duhu« (1 Kor 2,9-10).

To pomeni, da s smrtjo preneha tudi način našega razmišljanja in čustvovanja in vstopamo v objem vseobsegajoče Božje ljubezni, modrosti in dobrote, ki povrne vsakemu po njegovih delih in zasluženju, ki si ga je pridobil na poti zemeljskega življenja (prim. Mt 16, 27-28). To pomeni, da je najlepše in najmodrejše, da vsa vprašanja v zvezi s smrtjo, z našim večnim življenjem in s pridobivanjem in naklanjanjem odpustkov prepustimo Božji previdnosti in materinskemu varstvu Cerkve, ki ji je sam Jezus zaupal, da skupaj s Cerkvijo v nebeški slavi; to se pravi, z Marijo, angeli in svetniki, nas in naše rajne spremlja na poti življenja in tudi s pomočjo odpustkov prav skrbi za naš časni in večni blagor.

Odgovor upokojenega škofa Stanislava Lipovška je bil najprej objavljen v tedniku Družina (48/2024).