Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Vprašanje škofu: Ali je (božično) praznovanje pretežno stvar čustev?

Za vas piše:
Stanislav Zore
Objava: 21. 12. 2024 / 00:26
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 20.12.2024 / 10:46
Ustavi predvajanje Nalaganje
Vprašanje škofu: Ali je (božično) praznovanje pretežno stvar čustev?
Na vprašanje bralca odgovarja ljubljanski nadškof Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal

Vprašanje škofu: Ali je (božično) praznovanje pretežno stvar čustev?

Vprašanje bralca Jurija: »Pred časom sem slišal izjavo predstavnika Cerkve, češ da božič doživljamo bolj čustveno kot na primer veliko noč in da je božič praznik duše, celega človeka in naših odnosov. Postavilo se mi je vprašanje: Ali je praznovanje (in vera) pretežno samo stvar čustev? Velika noč je najstarejši, največji in najpomembnejši praznik kristjanov – o tem pač ne more biti nobenega dvoma. Spadam med vernike, ki jim je velikonočna skrivnost in binkoštni dogodek temelj in steber vere. Vse bogoslužno dogajanje se osredinja v obhajanju velikonočnega odrešenja človeštva in vsa dejavnost Cerkve je k temu naravnana. Sprašujem se, kako to, da so »božična čustva« prišla bolj v ospredje in da vera v poveličano življenje med verniki ni na prvem mestu? Ali ni predvsem velika noč »praznik duše in celega človeka?«

Spoštovani gospod Jurij. Vaše vprašanje je povezano z dvema vsebinama, ki sta močno povezani z vprašanjem naše vere, vendar gre za zelo različne vidike verovanja. Na eni strani gre za vprašanje vere kot notranjega človekovega dejanja. Po Katekizmu Katoliške Cerkve je vera »najprej človekova osebna privrženost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki je Bog razodel« (KKC 150).

Na drugi strani pa gre za praznovanjski vidik naše vere, ki ga živimo in izražamo skozi praznike bogoslužnega leta, ter za obrede in običaje, ki so s temi praznovanji povezani. Že omenjeni katekizem glede tega pravi, da je »cerkveno leto razvijanje različnih vidikov ene same velikonočne skrivnosti. To prav posebej velja za krog praznikov okoli skrivnosti učlovečenja (oznanjenje, božič, razglašenje), ki so spomin na začetek našega odrešenja in nam priobčujejo prve nastavke za velikonočno skrivnost« (KKC 1171).

Gre torej za eno samo velikonočno skrivnost, ki pa se ji skozi posamezne praznike bližamo pod različnimi vidiki. Pred časom sem na nekem dogodku sedel ob gospe, ki sem jo kot kaplan pripravljal na sveto birmo. Spomnila se je, da je na moje vprašanje o največjem krščanskem prazniku odgovorila, da je to božič. Ko sem jo takrat vprašal, zakaj po njenem mnenju to ni velika noč, je odvrnila, da se moraš roditi, da potem lahko umreš in vstaneš. Logika najstnika, ki je potem prišel do spoznanja o veličini in pomembnosti velike noči.

Gre za eno samo velikonočno skrivnost, ki pa se ji skozi posamezne praznike bližamo pod različnimi vidiki.

Čustveno doživljanje vere in verskih skrivnosti je čisto posebno vprašanje, za katero v tej rubriki ni dovolj prostora. Rad pa bi poudaril nekaj drugega. Mislim, da se prevečkrat začnemo ukvarjati s posameznimi vidiki naše vere in njene vsebine, pri tem pa pozabimo ali pustimo ob strani dejstvo, da je vera najprej v resnici dar, da je milost. Vera je Božji dar, ki nam ga podarja Bog. Da pridemo do take vere, je potrebna milost in notranja podpora Svetega Duha, ki srce obrača k Bogu, da lahko pritrdimo resnici in jo z vero sprejmemo (prim. KKC 153).

Zato bi rad vas in vse povabil, da se naučimo moliti za vero in zanjo prositi. Veliko naših molitev je namenjenih prošnji za različne stvari, ki jih potrebujemo, ali mislimo, da jih potrebujemo. Koliko naših molitev pa je izmoljenih z gorečo in stanovitno prošnjo za dar vere? Začnimo moliti za vero!

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (49/2024).

Nalaganje
Nazaj na vrh