Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Beseda med nami. 

Naučila sem se, da mi Bog tako v srce zapiše pomemben nauk in mi zagotavlja, da me ljubi. Mojzes mi je utrdil samozavest. David me je naučil, naj zaupam. Peter mi je pokazal moč odpuščanja. 

Ko so me torej v uredništvu prosili, naj napišem nekaj o patru Piju, nisem bila presenečena, ko sem njegovo ime zagledala v učnem načrtu sinovega srednješolskega verouka za naslednji dan. In zdelo se mi je več kot naključje, da sem tisti večer na televiziji naletela na film o njem. 

Prižgala sem jo ravno pravi čas, da sem ga videla globoko zatopljenega v molitev. Sklanjal je glavo, oči in roke pa je imel v drži izročanja dvignjene proti nebesom. Njegov izraziti pogled me je očaral. 

Kako dobro poznam tako držo! Vedno znova se znajdem v njej: glavo z vso težo naslanjam na skrčene roke, dlani dvigam proti nebesom, kolen pa ne čutim več, ker jih pritiskam na leseni klečalnik. 

V tem položaju prosim za ozdravljenje strtega srca, ker sem 14. decembra 2012 izgubila hčerkico Catherine med strelskim pohodom v osnovni šoli v Sandy Hooku. 

Ustavila sem posnetek, dolgo gledala sliko in pomislila: »Kaj pa je tebe spravilo na kolena?«

Ko sem spoznavala tega ponižnega redovnika iz Pietrelcine, sem znova ugotovila, da sem poklicana, da se izročim in zaupam, da Oče ve, kaj potrebujem. FOTO: Arhiv revije

Globoka otroška vera

Francesco Forgione se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od petih otrok v kmečki družini v južni Italiji. Bil je tako pobožen deček, da se je pri komaj petih letih posvetil Gospodu. Pri desetih letih se je hotel pridružiti kapucinom, vendar so menili, da nima ustrezne izobrazbe. Zanima me, ali je bil razočaran ali je zlahka sprejel Božjo voljo. 

Ponižni pater mi je pomagal izročiti žalost Gospodu.

Karkoli že si je Francesco mislil o neuspehu, njegov oče ni obupal. Odšel je v Združene države Amerike, da bi poiskal delo in zaslužil denar, ki ga je potreboval za sinove inštrukcije. Pet let zatem so Francesca sprejeli v red kot novinca. 

Izbral si je ime Pij v čast papežu svetemu Piju I. in leta 1904 izrekel začasne redovne obljube. Zlasti ga je privlačila obljuba uboštva, ki jo je živel v polnosti. Toliko se je postil, da so ga morali včasih bratje kapucini odnesti v njegovo celico. 

Trpeči služabnik

Pij je bil od nekdaj krhkega zdravja, zaradi postenja pa je bil še šibkejši. A čeprav je vse življenje bolehal, je veliko moči posvečal duhovniških dolžnostim, zlasti spovedovanju. Govorice o njegovi svetosti so se širile, zato so ljudje trumoma prihajali k njemu, saj so hoteli izliti dušo temu blagemu redovniku. 

Pij je približno v času mašniškega posvečenja leta 1910 dobil prve stigme, ki jih je imel do smrti. Rane so se mu pojavile na dlaneh in nogah ter na prsih. Poskušal jih je skrivati, vendar so postajale vse opaznejše. Leta 1918 so rane začele krvaveti in puščati trajne brazgotine. 

Spremljale so jih tudi neznosne telesne in duševne bolečine. In kot da zemeljske tegobe ne bi bile dovolj, se je Pij menda pogosto boril z demoni, ki so ga trpinčili. Včasih je bil po teh bojih pretepen in poln modric. 

A Pij je kljub stigmam, izčrpanosti zaradi bolezni in trpinčenju hudih duhov zvesto izpolnjeval duhovniške dolžnosti. Ta zvestoba je obrodila sadove. Tisoči so se zgrinjali k njemu in več ur čakali, da so se mu pridružili pri sveti maši, se spovedali grehov in prosili za ozdravljenje telesa in duše. Nikoli ni nikogar zavrnil.

Prosim za ozdravljenje strtega srca, ker sem 14. decembra 2012 izgubila hčerkico Catherine med strelskim pohodom v osnovni šoli v Sandy Hooku.

Pijev sloves svetosti se je širil blizu in daleč. Veliko je zgodb o njegovi sposobnosti zrenja ljudem v dušo, bilokaciji in čudežnih ozdravljenjih. Kakšen dan je spovedoval več kot dvanajst ur. Druge dni je sprejemal na videz neskončno reko obiskovalcev, med katerimi so bili kmetje iz bližnjih krajev, romarji iz Evrope ter duhovniki in škofje z vsega sveta. 

Pater Pij je kljub stigmam, izčrpanosti zaradi bolezni in trpinčenju hudih duhov zvesto izpolnjeval duhovniške dolžnosti. FOTO: Arhiv revije

Morda je črpal iz svojih izkušenj in jim velikokrat delil nasvete, ki so postali nekakšno njegovo geslo: »Moli, upaj in ne skrbi. Zaskrbljenost je brezplodna. Bog je usmiljen in bo uslišal tvojo molitev.«

Kljub vsej skrbi za ljudi se je Pij zavedal, da mora človeško trpljenje lajšati celotno Kristusovo telo, ne zgolj en človek. Imel je svojo vlogo, imeli pa so jo tudi zdravniki, svetovalci in raziskovalci. 

Zato se je lotil gradnje bolnišnice, da bi v njej poskrbeli za vse ranjene in trpeče, ki so prihajali k njemu. Hiša lajšanja trpljenja, ki so jo odprli leta 1956, je postala ena vodilnih raziskovalnih bolnišnic v Evropi, obenem pa ohranila izrazit katoliški značaj. 

Pater Pij je umrl 23. septembra 1968, skoraj točno petdeset let po dnevu, ko je dobil stigme. Za blaženega ga je papež Janez Pavel II. razglasil 2. maja 1999, za svetnika pa 16. junija 2002. 

Dve sliki

Zdaj ko bolje poznam Pijevo življenje, vem, kaj je pritegnilo mojo pozornost, ko sem ga prvič videla na televiziji. Ta mož je neizmerno trpel, pa vendar nikoli ni opustil klica, ki mu ga je namenil Bog. 

Naj je trpel bolečine zaradi stigem, strogega posta, dolgih ur v spovednici ali celo zaradi obtožb prevare proti sebi, se je ves čas blago, skoraj otroško izročal Gospodu. 

Gledam svoje fotografije, posnete kmalu po Catherininem umoru, in vidim nekaj drugega. Oči imam otečene in rdeče zaradi neprespanosti. Prisiljeno se smehljam, ramena pa imam napeta. 

Vidim žensko, ki se trudi ljudem pokazati, kar po njenem mnenju želijo videti. Trudila sem se žalovati, kakor bi v svojih očeh morala: junaško, umirjeno, zasebno. 

Toda mirno žalovanje mi ni prineslo olajšanja, ki sem se ga nadejala. Pustilo me je prazno. Jezila sem se in godrnjala, namesto da bi zaupala v Boga. Moja molitvena drža ni bila podobna Pijevi drži izročanja. Šele s časom in vztrajnostjo ter več kot kančkom Gospodove milosti sem se zmogla izročiti njegovim rokam. 

Obljuba počitka

Še vedno so trenutki, ko me preplavijo žalost, grenkoba in nestrpnost. Pot se mi lahko zazdi prenaporna in čutim, da nisem pripravljena nanjo ali si je ne zaslužim. Razmišljam, da bi se oddaljila od Gospoda in izbrala lažje življenje. Če bom to storila, se zavedam, da tvegam zakrknjeno srce, toda včasih se breme in žalost zdita skoraj neznosna. 

Tako sem bila razpoložena, ko so me prosili, naj napišem nekaj o svetem patru Piju. Kljub vsej milosti, ki jo Bog izliva v moje življenje – sinu, ob čigar smehu in odločnosti ostanem brez besed, zavetišču za živali v čast Catherinini nedolžnosti in priložnostim, da pišem in pripovedujem o tem, kako Bog skrbi zame – sem se naveličala čakati dan, ko me bo Gospod rešil trpljenja. 

A kakor se je zgodilo prej, ko sem pobliže spoznala Mojzesa in kralja Davida, se je zgodilo, ko sem spoznavala tega ponižnega redovnika iz Pietrelcine. Znova sem ugotovila, da sem poklicana, da se izročim in zaupam, da Oče ve, kaj potrebujem. 

Ljubi me in dal mi bo vso lepoto svoje navzočnosti v zameno za pepel moje žalosti. Ponuja počitek moji utrujeni duši in odpuščanje vseh grehov. Ko znova zavzamem držo izročanja, zanašanje nanj nadomesti moje prizadevanje, da delam to, kar pričakujejo drugi, in končno najdem počitek. 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Beseda med nami (2/2022). Prelistajte revijo TUKAJ.