»Molili smo rožni venec. P. Pij je bil med nami,« pripoveduje. »Nenadoma ga je obdal sijaj, v njegovem naročju pa se je pojavil dojenček Jezus. Patrov obraz je bil spremenjen, njegove oči so gledale to svetlo podobo, ki jo je imel v rokah, na ustih pa se je zarisal presenečen nasmeh.« Lucii, ki je bila osupla nad dogodkom, je naročil, naj nikomur ne govori o tem, kar je videla.

Kot bi se rojevalo novo življenje

Ljubezen sv. Pija iz Pietrelcine do Deteta Jezusa se je kazala že od otroštva: izdeloval je figurice za jaslice in bil nasploh zelo navezan na božične praznike. »Ko se je začenjala devetdnevnica k Detetu Jezusu,« je pozneje opisal, »sem se počutil, kot bi se v mojem duhu rojevalo novo življenje. Doživljal sem, kot da je moje srce premajhno, da bi sprejelo vse te Božje milosti.« 

Kot je zapisal p. Ignazio de Iesli leta 1923, je pater Pij že dan po božiču začel odštevati dni, ki so ga ločevali od naslednjega božiča: »Dete Jezus ima zanj posebno privlačnost. Dovolj je že, da sliši božično pesem ali uspavanko, in njegov duh se vzdigne kot v ekstazi.« 

Pater Pij: »Moje srce je bilo preplavljeno s sveto ljubeznijo do učlovečenega Boga.« FOTO: PADREPIO.IT

O doživljanju svete noči je svetnik zaupal patru Agostinu: »Ne znam izraziti vsega tega, kar sem začutil v srcu v tej srečni noči. Moje srce je bilo preplavljeno s sveto ljubeznijo do našega učlovečenega Boga.«

Poleg prej omenjenega »obiska« Deteta Jezusa je znano še prikazovanje p. Piju, o katerem pričuje brat Raffaele, kapucin, ki se je pripravljal na duhovništvo. V noči z 19. na 20. september 1919 v svoji celici ni mogel zaspati. 

Okoli polnoči se je v njem vzbudil nekakšen strah. Pogledal je v temen hodnik, ki ga je nekoliko osvetljevala petrolejka. Takrat je opazil s svetlobo obsijanega patra Pija z Detetom Jezusom na ramenih. Brat Raffaele je pokleknil. »Počasi je hodil in molil. Prišel je predme, a me ni niti opazil.«

»Zakaj si tako majhen?«

Prva znana prikazanja p. Piju pa segajo v leto 1911, ko je v samostanu v Venafru bolehal za nenavadno boleznijo, ki ga je privezala na posteljo. Takrat je doživljal hude napade hudobnega duha, sledila pa so prikazovanja Marije, angela varuha, sv. Frančiška in Deteta Jezusa z ranami. 

Brez dvoma so bili to zanj trenutki Božje tolažbe v hudi preizkušnji. 

Z dojenčkom Jezusom se je tudi pogovarjal z veliko domačnostjo: »Jezus moj, Jezus moj, zakaj si tako majhen? Reci … bolj se mi približaj … povej, ali znaš govoriti?« In angela je prosil, naj Jezusu poljubi rane, ki so bile vidne v njegovih malih dlaneh.

»Tako majhen, pa si moj Stvarnik«

Posebnih obiskov Deteta Jezusa je bila deležna tudi sv. Favstina Kowalska. Videla ga je v posvečeni hostiji ali pa v Marijinem naročju. Otrok Jezus je z njo tudi spregovoril. V njenem Dnevniku najdemo vrsto opisov takšnih videnj. 

Sv. Favstina. FOTO: Arhiv družine

»Med polnočnico sem v hostiji zagledala Dete Jezusa. Moj duh je popolnoma utonil v Bogu. Čeprav le majhen otrok, vendar je njegova veličina prevzela mojo dušo. Globoko me je ganila skrivnost, velika ponižnost Boga in njegovo nepojmljivo izničenje. Vse prazniške dni je to bilo živo v moji duši. O, nikoli ne bomo razumeli tega velikega Božjega ponižanja,« je pisala v božični noči leta 1932.

Ko se je zatem med sveto uro trudila premišljevati Kristusovo trpljenje, je njeno dušo preplavilo veselje in spet je zagledala malega Deteta Jezusa. »Njegova veličina me je tako prevzela, da sem rekla: 'Jezus, tako majhen si, pa vem, da si ti moj Stvarnik in Gospod.' Jezus mi je odgovoril: 'Sem, toda s teboj se srečujem kot otrok, da bi te naučil ponižnosti in preprostosti.'«

Sv. Favstina je med drugim opisala še dogodek iz pomladi 1935, ko je v kapeli zagledala Dete Jezusa in jo je prevzela želja, da bi se približala oltarju in ga vzela. »Isti hip je stalo ob meni na vogalu klečalnika in se z obema ročicama močno držalo moje rame, ljubko in veselo, s pogledom, polnim globine in pronicljivosti.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (51/2021).