Zapri
Iskanje

Pleterje, kraj rodovitne Tišine

Za vas piše:
Katarina Ropret
Objava: 25. 12. 2021 / 11:00
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 04.01.2022 / 10:58
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Pleterje, kraj rodovitne Tišine

Pleterje, kraj rodovitne Tišine
Praznična
Tišina in mir Kartuzije Pleterje. FOTO: Tamino Petelinšek
Advent in božič za zaprtimi vrati najstrožjega moškega samostanskega reda. Kdor je kdaj imel priložnost preživeti noč v samostanu, je lahko začutil, kako tam še zidovi »dihajo« umirjenost, zbranost, presežnost, v katero se vsakodnevno zazirajo njegovi stanovalci ali stanovalke.

V edinem še delujočem kartuzijanskem samostanu v Sloveniji iz 15. stoletja danes Bogu posvečeno življenje živi 14 menihov. V adventnem času kartuzija zazveni v posebno nežnem gregorijanskem koralu.

FOTO: Tamino Petelinšek

Za začetek – v samostan nas bo »popeljal« fotograf

Ne, v pleterski samostan s strogo klavzuro kot ženska žal nisem imela vstopa, zato sem kar malo zavidala fotografu Taminu Petelinšku, ki je s posebno nalogo dobil dovoljenje, da pleterske menihe obiskuje kar celo leto in pol. To je tudi zgodba o njegovem druženju s kartuzijansko hišo, ki je konec koncev vendarle pripeljala tudi do kratkega pogovora s pleterskim priorjem za revijo Praznična.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična.

Profesionalnemu fotografu Taminu Petelinšku je pleterski prior Frančišek zaupal pomembno nalogo: multivizija s predstavitvijo samostanskega življenja fotografa Zvoneta Pelka je po štirih desetletjih potrebovala sodobnejšo verzijo. Menihi so se odločili, da po dolgem času medse spustijo fotografa. Tamino je lahko prihajal, kadar je želel, in jih fotografiral med njihovim vsakdanom, seveda zelo obzirno, da pri tem ni motil njihove zbranosti in tišine.

Menihi so se odločili, da po dolgem času medse spustijo fotografa. FOTO: Tamino Petelinšek

Tukaj praznujejo v razgibanem mirovanju in počivajo v umirjenem delovanju

Pleterski kartuzijani svoje življenje v polnosti posvečajo samoti, tišini, kontemplaciji, molitvi. V klavzuri so odmaknjeni od sveta, z izjemo sprehodov in nujnih primerov (npr. obiska zdravnika) nikoli ne zapustijo samostana. Starši in sorodniki jih lahko obiščejo dvakrat na leto. Telefona, televizije in interneta ne uporabljajo, zelo veliko pa berejo, študirajo in so seznanjeni z dogajanjem v svetu, za katerega vsakodnevno molijo. Kot izraža kartuzijanski slogan Stat crux dum volvitur orbis (Križ stoji, medtem ko se svet vrti), so se odpovedali svetu, zato da se laže oklenejo trdnih vrednot, ki ne minejo.

V klavzuri so odmaknjeni od sveta, z izjemo sprehodov in nujnih primerov (npr. obiska zdravnika) nikoli ne zapustijo samostana. FOTO: Tamino Petelinšek

Mir, ki ga svet ne pozna

Tudi njihovi medsebojni stiki so skrbno odmerjeni. Poleg tega, da se trikrat dnevno zberejo v cerkvi pri korni molitvi, imajo ob nedeljah skupno kosilo in pogovor, ob ponedeljkih pa se v parih odpravijo na sprehod po okolici samostana. Odmaknjenost od sveta, ki je navadnim smrtnikom pač težko razumljiva, je poskušal obrazložiti že ustanovitelj kartuzijanskega reda, sv. Bruno (1032–1101): »Koliko koristi in božanske radosti prinašata njunim ljubiteljem samota in tišina v puščavi, vedo le tisti, ki ju poznajo iz lastne izkušnje. Tukaj se močni možje morejo zbrati v sebi, kolikor si žele, in v sebi tudi ostati. /…/ Tukaj praznujejo v razgibanem mirovanju in počivajo v umirjenem delovanju. Tu deli Bog svojim atletom za trudapolni boj zaželeno plačilo: mir, ki ga svet ne pozna, in veselje v Svetem Duhu.«
FOTO: Tamino Petelinšek

Božična skrivnost v samoti

Kako pa praznujejo božični dan? Presenečena sem izvedela, da menihi celo popoldne preživijo sami v svoji celici, »da bi v samoti še bolj intenzivno doživeli božično skrivnost«. Takšnega načina praznovanja se držijo tudi na veliko noč in na binkošti. »Na tri največje praznike smo še bolj samotarji kot sicer,« smeje pojasni prior.

Kartuzija Pleterje v zimski idili. FOTO: Tamino Petelinšek

Dan kasneje, štefanovo, pa je namenjen skupnemu praznovanju. Ta dan se v obednici zberejo k prazničnemu kosilu: na mizi je kakšna dobra riba, ne manjka niti potica, ki jim jo spečejo prijatelji zunaj samostana. Sledi druženje in pogovor v skupnem prostoru, ki ga zaljša lepo okrašeno božično drevo. Tu preberejo številne voščilnice, ki jih dobijo od prijateljev, različnih redovnih skupnosti, škofov. »Na ta dan smo še posebej povezani tudi z zunanjim svetom. Iz voščil vidimo, kaj pomenimo ljudem zunaj,« pove pleterski prior, ki ta dan vse menihe obdari s kakšnim skromnim darilom, čokolado ali nogavicami.

FOTO: Tamino Petelinšek

Ob koncu pogovora je na vprašanje, kaj njemu osebno pomeni božič, prior Frančišek kratko pomolčal in z nasmeškom v glasu povedal: »Bog v podobi otroka. Čisto dostopen, nestrašljiv, blizu, nežen, nebogljen. Odpadejo vsi strahovi. Ostane samo ljubezen.«


Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2021. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 4,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh